Uspešni le tisti, ki ne pridejo čez noč

Le Srbija in Litva sveto prisegata na nacionalno čisto državno reprezentanco. Da ne bi tega narobe razumeli - gre za igralce, ki so zrasli v Srbiji ali v Litvi. O tem, da bi koga naturalizirali, so le razmišljali. Drugi v Evropi s tem nimajo težav.

LILLE > Posebej nenasitne so velesile, pa čeprav imajo doma dovolj kakovostnih igralcev. Najdalj je šla Španija, ki je edina javno predlagala Fibi, da bi v reprezentance lahko uvedli še drugega naturaliziranega košarkarja, kar je naletelo na večinoma negativne odzive. “Če bi se kdo v Srbiji odločil za kaj takega, ne bi več igral za reprezentanco,” je odločno zatrdil trenutni prvi zvezdnik orlov Miloš Teodosić. In v svojem razmišljanju ni prav osamljen.

Slovenija je ena tistih nacij, ki ji do pred kratkim rešitev iz tujine ni bila nuja, čeprav je že prej posegala po rešitvah iz soseščine in ZDA (Ariel McDonald). Ob upokojitvi večine visokih nosilcev igre je na centrskem igralnem mestu zazijala velika vrzel. Najprej jo je pokrival Mirza Begić, na zadnjih reprezentančnih akcijah pa še en igralec iz BiH, veliko mlajši Alen Omić. Kot kaže, ni povsem zacementiran za prihodnje izzive. A to bo že del strategije, ki jo bodo za prihodnje obdobje morali skovati na košarkarski zvezi.

Tudi slovenski tekmeci v Zagrebu se niso mogli pohvaliti z izbiro tujcev. Večina se odloča za branilce oziroma organizatorje igre. Dontaye Draper v hrvaškem in Jacob Puller v gruzijskem dresu sta delovala, kot bi naključno zabredla v obe reprezentanci, Makedonci so si privoščili krilnega centra Richarda Hendrixa. Za vse tri velja, da so bili druga rešitev na mestu tujca: prvotno predvideni so se bodisi poškodovali ali premislili. Tudi Nizozemci so se odločili za tujca (Maročana Mohameda Kherrazija), čeprav bi glede na rojstne kraje polovice reprezentantov nekdo manj podkovan v zemljepisu mislil, da varajo. A vendar je bila tudi Nizozemska nekoč kolonialna velesila, zato so fantje rojeni v Surinamu pač njihovi.

Več sreče s “tujci” so imele nacije, ki so prebile med najboljših osem na EP. Tako je češki krilni igralec Blake Schilb med nosilci ekipe in državljanstva niti približno ni dobil čez noč. Med leti 2007 in 2009 je igral za Nymburk, pred dvema sezonama tudi za Crveno zvezdo. Polovično tujec je tudi član italijanske vrste Daniel Hackett, rojen v Italiji, ima pa tudi ameriško državljanstvo.

Grčija se je odrekla Baby Shaqu oziroma orjaškemu Sofoklisu Schortsanitisu, dobila pa še bolj koristnega mladca. Gibljivi in skočni krilni center Janis Antetokounmpo se je sicer nigerijskim staršem rodil v okolici Aten, vendar je grško državljanstvo prejel šele konec leta 2013. Tudi Francozi so se odločili za naturalizacijo. Branilec Charles Kahudi je bil namreč rojen v Kongu.

Španci imajo Črnogorca Nikolo Mirotića, ki je živel v Španiji od svojega 14 leta, ko ga je medse zvabil Real Madrid. Med naturaliziranci ima verjetno najbolj pomembno vlogo, saj je drugi mož španske ekipe. RM

---