Svetovljansko mesto
Pošteno povedano, prav posebej pametni nismo bili pri izbiri hotela za carigrajske dni eurobasketa. Ampak kdo bi lahko vedel, kako velike ovinke bomo potrebovali do najbližjih trgovskih centrov in lokalov, ki so v zračni liniji skoraj na dosegu roke, v praksi pa bi morali po zavitih obvoznicah hoditi kake pol ure. Vsakdan zaradi velikih razdalj in urnikov dela tako ali tako ne dopušča veliko časa za posebne ekskurzije po najbolj slovitih delih evropskega dela Carigrada, kot so ulica Sultanahmet, Grand Bazar in največje turistične znamenitosti, Hagia Sofija in Modra mošeja.
Le dve postaji podzemne železnice, ki mi od petih zjutraj pa do enih ponoči drdra blizu hotelske sobe, nas ločita od turškega življenja v četrti Bakirköy, kjer ob modernih trgovskih centrih z zadnjo svetovno modo obstaja tudi pristen, domač način življenja. V številnih ozkih ulicah so prodajalne hitre hrane, pa tudi prave domače krčme, ki sicer niso posebej velike, se pa v njih občasno ob večinski brezalkoholni ponudbi najde tudi kakšno pivo, v bolj zakotni ulici pa celo pivnica. Kar pa ni poceni niti za tujce, kaj šele za domačine. Carigrad je nedvomno najdražje mesto v Turčiji. Cena piva je večinoma 20 lir (približno štiri evre), čeprav ga v bolj zakotnih ulicah dobite tudi pol ceneje, obrok v turističnih predelih ne stane manj kot 40 lir (deset evrov).
Ne glede na vse politične dogodke in premik proti avtoritarnemu režimu pa Carigrad še vedno ostaja svetovljansko mesto, čeprav ne več tako sproščeno, kot smo ga bili vajeni. Ulice v središču mesta in na slovitem Taksimu so še kar naprej mravljišče, vendar je slišati manj tuje govorice. Kljub temu Carigrad ostaja najbolj priljubljena turška destinacija za tujce. Sicer pa: kako naj ne bi bilo gneče, če pa se mesto nenehno širi. Uradno naj bi štelo 15 milijonov prebivalcev, dejansko pa jih po ocenah v njem živi še približno osem milijonov več.
Pred sedmimi leti se je na svetovno prvenstvo v mesto v Bosporju odpravilo kar 4000 slovenskih navijačev. Tokrat pa: na osmini finala jih je bilo morda 100, na četrtini 300, včeraj najbrž 1000, zato se logično sprašujemo, kako to, da se za spodbujanje reprezentance na prizorišču ni odločilo več Slovencev. Turki sicer večinsko navijajo za nas. Najbrž niso potočili kake solze, ko je moral domov Yunanistan (Grčija), prav posebej pa najbrž ne bodo zagreti niti za drevišnja tekmeca polfinala, Rusijo in Sirbistan (Srbijo).