Tragedije za vogalom

Ponedeljkova tragična nesreča na avtocesti pri Logatcu, v kateri je umrla štiričlanska romunska družina, nas je mesec dni po trepljanju iz Evrope, kako varne da so postale naše ceste, spet spravila na trdna tla. Varne so, dokler se ne zgodi ena taka tragedija. Dokler pijani voznik med begom ne pokosi dveh kolesarjev, dokler nesrečni poštar pri hitrosti desetih kilometrov na uro ne spregleda pešakinje ...

In potem je spet vse narobe. Ceste so preozke in luknjaste, policistov je premalo, poštarsko vozilo pri vzvratni vožnji nima piskanja, celo planeti stojijo v takšnem položaju, da kličejo nesreče ...

Analize najhujših prometnih nesreč pa kažejo, da je za skoraj vse nesreče izključni krivec človek. Pred njim seveda tudi okoliščine, ki pripeljejo do nevarne situacije, ampak na koncu usodno napako vedno stori človek. Pa naj ima še tako dober avto in naj bo še tako izkušen.

Svojci umrle romunske družine bi, če bi mogli, zagotovo zavrteli čas nazaj in svojim sorodnikom pred potovanjem zabičali, naj se ne ustavljajo na avtocesti, voznik cisterne bi zagotovo raje, da bi se mu tovornjak pokvaril že na Lomu, pijani voznik na Dolenjskem se zagotovo kesa, ker je pil in bežal po prvi nesreči, nesrečni poštar bi pošto raje nosil peš kot z avtom.

Ampak časa se zavrteti nazaj ne da. In človeške neprevidnosti odpraviti tudi ne. Zato nam ostajajo zapisana pravila. Če bi se jih romunska družina držala, če bi se jih držal voznik cisterne, pijani voznik na Dolenjskem in neprevidni voznik včeraj v Velenju, bi bila večina žrtev še živih.

Vozniki moramo začeti prevzgajati sami sebe. Ne iskati zunanjih vzrokov za našo napako, ampak se ji, še preden jo storimo, skušati izogniti. S počasnejšo vožnjo, z izključenim telefonom in s popolno zbranostjo. In z zavedanjem, da se za vsakim vogalom lahko skriva tragedija za nas same ali za drugega. Ali jih bomo izzivali ali se jim skušali na vsak način izogniti, pa je naša izbira.

---

---