Surovina in lastnina

Včasih je veljalo za normalno, da podjetje najprej odkupi delež in na skupščini imenuje svoje nadzornike, ki sprejemajo kadrovske odločitve. V Vipavi zagotavljajo, da to ni tako. Nadzorni svet je direktorja odstavil avtonomno, a hkrati v dogovoru z morebitnim bodočim lastnikom podjetja, čeprav ta prodajalcu, slabi banki, sploh še ni plačal kupnine. To naj ne bi bilo nič takšnega, tako kot je običajno, da se še ne ve, kdo je fantomski lastnik.

Najbolj običajna pa je izjava prvega nadzornika Agroinda, ki je, da je stvar še bolj žalostna, tudi prvi človek kmetijske zadruge. Pravi, da mora kmet skrbeti za surovino, ne pa za lastnino. Besede, ki bi jih z veseljem podpisal marsikateri zemljiški gospod, ko je v devetnajstem stoletju cesarsko upravo na Dunaju prepričeval, da ni še čas za zemljiško odvezo.

V Vipavi se, kot še pri marsikateri zgodbi, ustvarja umetni vtis, da gre za zapleteno globalno ekonomsko vprašanje, čeprav gre v resnici za kmečko pamet in zdrav razum.

Kaj je šlo narobe s kmetijsko pridelavo in živilsko industrijo v Vipavski dolini? Namesto da bi imeli močne, povezane pridelovalce, ki bi ob pomoči stroke delali vse bolje in več ter kapitalsko ali tržno vplivali na predelovalno industrijo ter večali dodano vrednost svojemu delu in pridelkom, imamo srbske in ukrajinske lastnike, neobstoječ lokalni trg, posekane sadovnjake, zanemarjene vinograde ter peščico zanesenjakov, ki na svoji zemlji vztrajajo iz čiste trme. Ter z veliko iznajdljivosti krpajo luknje in tudi na področju razvojnih strategij počnejo to, česar poklicani niso sposobni narediti.

Če mi ne bomo, se bodo s tem vprašanjem soočili naši otroci. In ne bodo nam hvaležni. Predvsem pa bodo težko razumeli, kako je mogoče na koščku zemlje s tako čudovitimi naravnimi pogoji za vzgojo trte, sadnega drevja, poljščin in zelenjave, s toliko nakopičenega znanja in spretnosti, pristati na vlogo surovine, ki jo z vagoni vozijo na vzhod.

---

---