Sodstvo “po meri”

Kje se začne in kje konča pravna država je, vsaj v Sloveniji, vprašanje, podobno tistemu, ali je bila prej kokoš ali jajce. Skoraj ni človeka, ki bi imel o sodstvu kakšno prijazno besedo in ga ocenjeval pozitivno, na drugi strani pa sodstvo maha z rezultati, zmanjševanjem zaostankov ... Resnica je verjetno nekje vmes.

Zanimivo je, da so si največ besede o stanju v pravosodju, natančneje v sodstvu, na okrogli mizi na dnevih pravnikov vzeli štirje nekdanji ustavni sodniki, ki ne stojijo prav vsi na istem (političnem) bregu. Predsednik vrhovnega sodišča in tožilec, ki je pred sodišči zastopal obtožbe v nekaterih razvpitih primerih, sta sicer povedala svoje, vendar so nekatere zadeve ostale v zraku. Prav tako je ostalo brez konkretnega odgovora vprašanje, kdo je kriv, da sodstvo v javnosti nima ugleda. V podtonih razprav se je ves čas pojavljala zadeva Patria, prav tako se je pojavil (ponoven) poziv k “samoočiščevalnemu” odstopu vrha sodstva (konkretno predsednika vrhovnega sodišča).

Bi bila to rešitev? Če bi imel predsednik vrhovnega sodišča takšen vpliv na vsakega posameznega sodnika, kot mu pripisujejo njegovi nasprotniki, bi moral biti najmanj nekakšen “superman”. Seveda je to lahko priročen izgovor za vse napake iz preteklosti, ki jih je, prav v povezavi s sodstvom, storila politika. Tudi - a ne samo - tista, ki je zdaj med najglasnejšimi kritiki sodstva, leta in leta pa je delala na tem, da sodstvo dejansko ne bi prevzelo vloge tretje veje oblasti.

Napake v sodstvu so se dogajale in se še bodo, tako kot na vseh ostalih področjih. Na srečo nimajo tako usodnih posledic kot zdravniške. Narobe bi bilo le, če bi bile namerne. Denimo, da kakšna - iz partikularnih interesov - tudi je. Takšne primere pa mora sodstvo zaznati samo in tudi ukrepati.

“Reševanje” slovenskega sodstva s protesti in pozivi na ulici ni vredno države, ki se deklarira za demokratično. Žalostno pa je, da se tudi državni vrh tega premalo zaveda.

---

---