Še za klin niže

Z neslavnim odstopom šolske ministrice zaradi domnevnega plagiatorstva magistrske naloge je ugled politike pristal še na enem klinu niže. Pa ni Markeževa tista, ki je najbolj zaslužna za novo politično sramoto, saj je takšnih ljudi kot ona, ki so po takšnih ali drugačnih bližnjicah prišli do izobrazbe, čeprav po vsej logiki ne bi smeli, še več. A je večina med njimi vsaj toliko premetenih, da se javno ne izpostavljajo in s tem ne tvegajo, da se v njihove diplomske, magistrske in še kakšne kvazi izdelke poglobijo tudi novinarji.

Žrtvi te afere (in podobnih v preteklosti) nista Klavdija Markež ali razvpita Jambrekova fakulteta, temveč tiste resne visokošolske ustanove, profesorji s pedigrejem, ki jim ni potrebno izpostavljati se s številom mentorstev in točk, temveč so priznane avtoritete na znanstvenih področjih, s katerimi se ukvarjajo. Črni madež plagiatorstva bo padel tudi na njihove študente in fakultete. Problem je seveda sistemski, a v zdajšnji Sloveniji kaj več od te ugotovitve ni pričakovati. Sistem bo, podobno kot po aferi z astronomskimi honorarji, ki so jih matične fakultete izplačevale že zaposlenim profesorjem, deloval naprej.

A pri tem ne gre izpostavljati dvodnevne ministrice. Ona je pač prišla, videla in odšla, tisti, ki so v njej videli kadrovski presežek, pa so gledali, izbrali in ostali. Miro Cerar sam ne more poizvedovati o Markeževi, a ima zato kup plačanih uradnikov v svojem kabinetu, v svoji stranki in še ducat svetovalcev, ki bi jim lahko naročil, da Markeževo preverijo. Čeprav se je že od njenega kandidiranja za ministrico od daleč videlo, da za to delo nima kvalifikacij, tega ni storil. Podobno kot pri Ervinu Pfeiferju, Jožefu Petroviču (oba gospodarstvo) in Stanki Setnikar Cankar.

Da bi bil Miro Cerar pri svojih letih tako naiven in bi politikom verjel na besedo, ni možno. Če preverjanju ministrov ne daje nobene pozornosti, bi lahko pomenilo, da podcenjuje pomen vlade Slovenije. To bi šele bilo slabo za Slovenijo.

---

---