Nasmehnite se tujcu!

Protislovja so dopustna. Kdo jih nima? Veliko sladkosnednežev pogoltne vsako slaščico, a kavo najraje pije brez sladkorja. Poznamo tudi resnobne profesorje, ki za katedrom govorijo zborno slovenščino, a v domači vasi kvantajo v narečju. Tu so še strastni bralci, ki obvladajo vse klasike, a potihem priznavajo, da je njihov najljubši pisatelj pisec trivialnih kriminalk.

Skratka, prav nič ni narobe, če nismo vedno premočrtni. Življenje je s tem lepše in manj pusto. A vsako protislovje ima mejo sprejemljivosti. Ko se naše obnašanje prevesi v sprenevedanje, ni dobro.

Ni nas malo, ki bi nečaka brez diplome spravili v dobro službo k znancu, pa čeprav zagovarjamo transparentno delovanje države. Ni nas malo, katoličanov, ki se hudujemo zaradi verske nestrpnosti, a takoj zaloputnemo vrata, ko se na pragu pojavi jehovova priča. In tudi nas ni malo zagovornikov istospolnih porok, ki si v pivski družbi radi privoščimo šalo na račun gejev.

Tu smo seveda vsi antifašisti. Proslavljamo zmago nad krutima diktaturama fašizma in nacizma, a težko priznamo, da smo tudi mi, zmagovalci, zagrešili nekaj nečloveških zločinov.

In tu smo seveda še potomci domobrancev. Hudujemo se zaradi pomanjkanja razumevanja v slovenski družbi, a potem smo nejevoljni, ker je hčerka dobila fanta iz neke južne države.

To so vsi primeri, ko gre doslednost rakom žvižgat. Ni pomoči. Nismo stroji, ki bi se ravnali po zakoličenih postopkih. Odločitve prilagajamo okoliščinam in lastnim interesom. Naš odnos do tujcev je gotovo lep preizkusni kamen. Ko na ulici v Trstu zagledamo Senegalca, mu takoj rečemo, da ne bomo nič kupili. Dobro. V teh primerih pomislimo, kolikokrat smo se v tujini jezili, ker domačini niso bili gostoljubni. Zakaj se ti ljudje ne znajo vsaj nasmehniti, se radi vprašamo med počitnicami na tujem. Vedite, prav to vprašanje si bodo postavili begunci, ki jih bodo prej ali slej nastanili v našo vas ali ulico.

---

---