Lekcija za bedake

Če bi hotel kdo utemeljiti potrebo po ukinitvi kapitalizma, bi bil primer SGP Gorica kot nalašč za ta namen. V trenutku, ko se ekonomisti in politiki pretežno ukvarjajo z naštevanjem argumentov za tezo, da je javno lastništvo grob za konkurenčnost in gospodarsko rast, se lepo bere zgodba o zasebnem polomu. O velikem ropu, v katerem so izginili delovna mesta, znanje, poslovni odnosi, ugled, razvojne možnosti in lep kupček denarja.

Do realne slike tega, kar se je v zadnjih osmih letih dogajalo z novogoriškim gradbenim podjetjem SGP, bo težko priti. A tudi če ni zemljevida katastrofe, ostaja pogorišče: simbol spoznanja, da živimo v državi, v kateri zakoni pač niso za vse enaki.

Državljanu, ki mu vzamejo denar s transakcijskega računa, če pozabi plačati kazen za napačno parkiranje, je nemogoče razložiti, kako lahko nekdo v davčne oaze pospravi nekaj milijonov in za seboj pusti dolgove. Pa se mu nič ne zgodi.

Vsak občan Mestne občine Nova Gorica je lastnikom družb, povezanih z umirajočim SGP, v poravnavi med podjetjem in občino, s katero so uradno javna postala zemljišča, ki so to tako ali tako ves čas bila, plačal približno 95 evrov neprostovoljnega prispevka. Če štejemo še stroške za odvetnike in obresti, ki jih bo morala občina plačati v prihodnjih letih - za plačilo odškodnine je namreč vzela kredit - se ta znesek povzpne čez 100 evrov.

Že misel na to, da je ta denar pristal v stečajni luknji podjetja, je precej boleča. Še toliko bolj pa boli zavedanje, da vsota, s katero bi lahko zgradili tri vrtce, poganja ekonomsko rast podjetij v eksotičnih državah, ki dajejo v najem bungalove na plaži in opremo za kajtanje. Preden se pogledamo v ogledalo, si lahko zato na čelo z velikimi črkami napišemo “bedak”. In edina pametna stvar, ki jo lahko raja še dobi v povračilo za izgubljeni denar, je spoznanje, da pri prevarah ni krize upravljanja. Obvladajo jih tako zasebniki kot država. Še najbolje, ko pri tem združijo moči.

---

---