Le še en lubadar?

Petina slovenskih gozdov, toliko jih je v državni lasti, bo prihodnje leto dobila novega gospodarja. Namesto sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je sečnjo in prodajo državnih dreves doslej izvajal z izbranimi koncesionarji, bo to od poletja dalje počelo državno podjetje.

Minister za kmetijstvo in gozdarstvo je takšno podjetje obljubljal že lani, ko je želel z njim rešiti tudi vse po žledu polomljene smreke, pa mu je poskus klavrno propadel. Zdaj poskuša drugič. Tokrat mu gre bolje od rok, tudi zato, ker ima podporo gospodarskega ministra in s tem pomembnega dela vladne koalicije, pa tudi dela stroke in lesne industrije. Vsi ti predlog državnega podjetja podpirajo, verujoč, da bo ne le bolje gospodarilo z gozdovi, temveč tudi zagnalo lesnopredelovalno verigo. Ker da bodo domači kupci ob stabilnem dotoku širokega izbora lesa lažje preživeli.

Toda: ali ta logika res zdrži? Bo ta les cenejši kot les zasebnikov ali iz tujine? Če da, mar ne bo to pomenilo, da ga država prodaja prepoceni? In kako bo zagotovila, da bodo ta cenejši les kupovali samo domači predelovalci, ne pa tudi tuji? Mar bo državno podjetje delovalo zunaj tržnih zakonitosti?

Kritike v dosedanji javni obravnavi predloga, ki so prišle iz strokovnih, gospodarskih in nevladnih krogov, opozarjajo še na druge pomanjkljivosti: da predlog ni dovolj strokovno utemeljen, da ne zagotavlja bolj racionalnega gospodarjenja z državnimi gozdovi, da je vprašljiva njegova izvedba, da lahko povzroči korupcijska tveganja.

Slednje je morda še najbolj skrb vzbujajoče. V državi, kjer se je korupcija doslej vedno rada sukala okoli državnega denarja in premoženja, je iluzorno pričakovati, da bo pri državnem podjetju za gozdove drugače. Zato se je bati, da bo to predvsem še en državni bankomat za prijatelje. In da bodo slednji obgrizli državne gozdove še huje kot lubadar smreke po žledu. Lubadar namreč žre le, dokler ima kaj. Državni priskledniki pa s pomočjo posojil tudi tisto, kar šele bo.

---

---