Lahkotnost gazenja

Kateri višji cilji so dovolj visoki, da upravičujejo državno “gazenje” lokalne skupnosti? Vprašanje, ki je vedno znova na tapeti, ko gre za umeščanje ureditev državnega pomena v prostor. Na primer gradnjo energetskih, telekomunikacijskih, prometnih in podobnih infrastrukturnih projektov. Jasno je, da mora imeti država možnost, da občine tudi “povozi”, sicer se zaradi kopice parcialnih interesov marsikateri projekt širšega družbenega pomena ne bi niti premaknil z mesta. A v nekaterih primerih bi moral biti pristop vendarle bolj uravnotežen.

Ponazorimo s tremi, v zadnjem času na Primorskem bolj odmevnimi primeri.

Je res močnejši javni interes, da naša država čim prej, čim ceneje in čim enostavneje pripelje plinovod do meje s Hrvaško, ta pa od tam do terminala na Krku, ker gre pač za projekt vseevropske energetske infrastrukture? Ali ni javni interes tudi ohranjanje in varovanje narave ter s tem povezane turistične priložnosti? Do konflikta je prišlo, ker država vztraja pri umestitvi plinovoda čez krajinski park Pivška presihajoča jezera, čeprav obstaja dobra alternativa. Podoben primer je državni prostorski načrt za osrednje vadišče Slovenske vojske, ki je trenutno na ustavnem sodišču, saj je vojska pri zasledovanju svojega interesa po ureditvi vadišča zanemarila presojo vplivov na okolje. Pristojnost občine pa je, da preprečuje nedopustne posege v okolje, ki bi lahko ogrožali zdravje ljudi kot temeljno ustavno dobrino. Tretji primer je državni prostorski načrt za vetrni park, kjer se tepejo komercialni interes investitorja, interes države po doseganju večjega deleža obnovljivih virov energije ter interes domačinov po ohranitvi nedegradiranega življenjskega okolja, ki so se proti vetrnicam izrekli tudi na referendumu.

Zakonodaja po ugotovitvah pravnih strokovnjakov zdaj daje prednost državnim projektom. Občina sicer lahko poda mnenje, ki pa je neobvezujoče. In se ga praviloma žal razume zgolj kot nepotrebno oviranje.

---

---