Kriza začetka

Prvi šolski dan je kot sneg v decembru - vedno preseneti. In kot novo leto - poln obljub in dobrih sklepov o tem, da bo letos prav gotovo vse drugače. Starši, ki si običajno ustvarjajo precej več skrbi in strahov kot njihovi otroci, nastavijo budilko petnajst minut prej, spraznijo kup nezlikanega perila, operejo avto in popravijo ključavnico za kolo. Učitelji si na obraz nadenejo nasmeh neskončne potrpežljivosti, pregledajo učne načrte in sistematično uredijo gradivo. Vozniki pripnejo pas in upočasnijo hitrost, policisti jih nadzirajo in opominjajo, prostovoljci za roko čez cesto vodijo prvošolčke. Učenci pa polni upanja gledajo nepopisane liste v zvezkih in se sprašujejo, če so oblekli pravo majico in kavbojke. Prepričani, da je še vse mogoče, da so odprte vse poti do novih zmag.

Ampak svet se vrti. Kar ima dve pomembni posledici. Prvič: po prvem šolskem dnevu pride drugi. Naberejo se nezlikano perilo, blatni madeži na avtomobilu in na kavbojkah, prekrški in neplačani računi, pozabljene naloge in nepopravljeni testi, zamujene priložnosti in drobni prepiri.

In drugič: če bi živeli na Finskem, bi bili v šoli že od avgusta. V Keniji se pouk začenja januarja, v Argentini marca, na Japonskem aprila in na Tajskem junija. Kar pomeni, da je meja šolskega leta, tako kot datumska, državna ali katerakoli druga meja, nekaj narisanega ter veliko bolj osebnega, kot se nam morda zdi.

Zato danes ni nobene potrebe po kakršnikoli svetovni paniki. In zato je veliko bolj kot dilema, ali že drugošolci potrebujejo tuj jezik, s katerim naj bi sledili namišljeni globalizaciji, pomembno drugo vprašanje. Ali učitelji in starši znajo prenesti sporočilo, da živimo na spreminjajočem se, nepopolnem in raznolikem planetu? Ker bodo prihodnje generacije, kot kaže, poleg podatka o tem, kako zašiti gumb in pridelati krompir, najbolj potrebovale prav to spoznanje. In ne, to ni komentar o krizi. Ne o begunski ne o kakršnikoli drugi.

---

---