Kriza? Ni krize!

Oblast je skorumpirana, v javnem sektorju so sami paraziti, vsi vemo, da nihče ne dela, z dobrimi plačami se redijo na naših žuljih, medtem ko mi letimo na ceste in zategujemo pasove. Take stavke je slišati ob vsakem šanku. Očitno je blagodejno vsake toliko udariti čez javne uslužbence.

“Šank resnica” resda pomaga lajšati frustracije in za trenutek ohladiti razgreto glavo. A je seveda preveč preprosta. In ne drži. Tako kot povsod so tudi javni uslužbenci razporejeni po Gaussovi krivulji - večina jih je povprečnih, del nadpovprečno učinkovitih in delavnih, del pa jih hodi bolj v službo kot delat.

To bi lahko rekli tudi za upravo novogoriške mestne občine, na katero letijo očitki, da je preveč bohotna. V času debelih krav je morda še šlo, a v krizi, ko ljudje v imenu varčevanja in racionalizacij izgubljajo službe ali se jim nižajo plače, je nenavadno, da se izdatki za plače občinske uprave v Novi Gorici ne zmanjšujejo. Ima skoraj toliko uslužbencev kot uprave občin Ajdovščina, Tolmin in Idrija skupaj. In v oči zbodejo besede direktorice, da v povprečju res opravijo delo s 50 do 60 efektivno zaposlenimi, a jih je približno 30 več, ker pač morajo kdaj pa kdaj na dopust ali bolniško. Če zategnemo nekoliko populistično - to pomeni, da jih je tretjina za rezervo? Ali da tretjino leta prebijejo na dopustih in bolniških? Ali pa morda, da jih je preprosto - preveč?

Klestiti število uslužbencev do onemoglosti je seveda nesmisel. Kakovostnih storitev ni moč opraviti s peščico preobremenjenih ljudi. In tudi v Novi Gorici jih je veliko, ki si še kako zaslužijo plačo. A vendar se zdi, da občine kriza ni niti oplazila. Letos se obeta vsaj še ena zaposlitev, za plače bo šlo 150.000 evrov več kot lani. Hkrati pa z argumentom zategovanja pasu klesti izdatke za naložbe, kulturna, mladinska in športna društva, izobraževanje ... In za številne majhne, a za ljudi pomembne zadeve ostanejo zgolj drobtinice. Če sploh. Je torej res tako zlonamerno, če ji ljudstvo očita razsipnost?

---

---