Iskanje porekla

Sašo Dravinec
sobota, 12. avgust 2017

S prepoznavnostjo primorskih vin doma in v državah nekdanje Jugoslavije ni težav, zelo drugače je na svetovnem vinskem parketu. Slovenija je majhna in neprepoznavna, čeprav je nekaj vinarjev našlo lep prostor pod soncem, ki pa ga je treba vzdrževati in negovati.

Statistika sicer pravi, da v Sloveniji spijemo približno toliko vina, kot ga pridelajo naši vinarji. A past je v strukturi: za kakovostnejše in tudi dražje slovensko vino Slovenija ni dobro tržišče. Ta vina gredo tako v izvoz, razlika pa so uvožena manj kakovostna in cenejša vina.

Naša vlada se še ni odločila za sistematično promocijo Slovenije kot vinske države. To še zdaleč ne vključuje zgolj prodaje vina nekje daleč, temveč predvsem vinski turizem, hitro rastočo in pomembno panogo v okviru gastronomskega turizma, najbolj pomembnega kulturološkega, za povrh pa seveda tudi najbolj okusnega, odgovora na globalizacijo sveta.

Če jih ne poveže država, ki si je z vinom v “vojni za teran” sicer dala precej opravka, bi se za čvrstejši skupen nastop lahko povezali primorski vinarji. Ker se ne, se prerivajo na majhnem prostoru v cenovni igri z živci, v kateri na dolgi rok nimajo nobenih možnosti: upehali se bodo, njihovo mesto pa bodo zasedli vinarji iz tujine, ki lahko vino pridelajo in prodajajo po cenah, kakršne butična pridelava na slovenskih gričih ne prenese.

Spoznanje, da brez vlaganj ni rezultatov, je napovedane odkupne cene grozdja iz letošnje trgatve potisnilo nekoliko navzgor. Ne bo moglo biti drugače, da bo posledično tudi vino nekoliko dražje. Torej se bo za njegovo prodajo treba bolj potruditi. Še en razlog več za čim prejšnje povezovanje in skupen nastop, da ne bomo čez nekaj let ugotavljali, da so priložnosti izkoristili tujci. Sicer nič proti njim, ampak, denimo, Vipavcem ne more biti v ponos, da bodo trgatev v dolini diktirali avstrijski Štajerci, ki sploh še niso poravnali kupnine za Agroind, to žalostno zgodbo primorske vinske scene.


Povej naprej: