4000 več, 140 manj
Največje slovensko podjetje, javni sektor, je dobro leto pred izbruhom svetovne gospodarske krize zaposlovalo nekaj več kot 154.000 ljudi. Junija letos 4000 več. Res da je to za 2000 manj kot konec decembra leta 2011, ko je bila kriza na vrhuncu.
Samo včeraj je s stečajem ilirskobistriškega podjetja Tib Transport izgubilo delo približno 140 ljudi, v drugi fazi naj bi jih še približno 80. Če ostanemo pri golih dejstvih: od teh ljudi se v državni proračun ne bo nateklo nič, za bistriško gospodarstvo in socialno sliko pa to pomeni pravcato katastrofo.
Verjetno bi se zaposleni večinoma strinjali, da raje za nekaj časa stisnejo zobe in dobijo mesečno kakšen odstotek manjšo plačo, kot pa da zdaj razmišljajo, kje, kdaj in če bodo dobili novo zaposlitev. Takšnih primerov je bilo od začetka gospodarske krize že nešteto in večina zgodb ni imela srečnega konca. Slovenija za vedno izgubljena delovna mesta v gospodarstvu v zadnjih nekaj letih šteje v deset tisočih in plaz se še ni ustavil. Latentna grožnja je tudi selitev proizvodnje iz Slovenije v “ugodnejše” države, s tem pa še dodatna izguba delovnih mest.
Vendar sindikati javnega sektorja nekaterih zadev očitno ne razumejo. In vlada tudi ne. Prav imajo policisti in gasilci, da za še nižjo plačo, kot jo že imajo, ne bodo zagotavljali varnosti, prav imajo zdravniki z zdravstvenim osebjem vred, da ob vseh omejitvah ne bodo reševali človeških življenj.
Kaj pa vsi tisti, ki so si, tudi po sorodstvenih ali prijateljskih vezeh, zagotovili varno službo v neučinkoviti državni administraciji? Je vlada (ne le trenutna, tudi prejšnje) seštela zaposlene v vseh agencijah, direktoratih in drugih - predvsem za potrebe zaposlovanja - umetno ustvarjenih tvorbah? Je ocenila, kaj obubožana Slovenija resnično potrebuje in česa ne? Ni. Sicer danes v javnem sektorju ne bi bilo zaposlenih 4000 ljudi več kot pred sedmimi leti. In to kljub temu, da so se, na primer, policijske in še kakšne vrste zredčile na minimum.