Ko imaš zaradi bolezni čas

Med neskončnim ždenjem doma zaradi predpisanega mirovanja se um spremeni. Rojevajo se razmišljanja na meji blaznosti. Zato bodite razumevajoči in dovolite to vprašanje ... Ste že kdaj izračunali, koliko stane Prihodnost? Na kilogram, namreč.

Novo knjigo srednjega formata, ki tehta manj kot pol kilograma, v Sloveniji težko dobiš za manj kot 20 evrov. Zato, recimo, se v Sloveniji knjige prodaja po vsaj 40 evrov za kilogram. Potemtakem je res neverjetno, kako ugodna je bila razprodaja Kavčičevega romana Prihodnost, ki je ni bilo na zadnjem Knjižnem sejmu v Ljubljani. 1000 strani knjige za samo dva evra.

Ni dvoma, da se je splačalo. Knjiga je šla takoj v založbino vrečko in iz nje hitro na domačo polico. Kdaj bo prišla na vrsto? Ko bom pač na dolgih počitnicah ali ko bom bolan, si rečeš in se nasmehneš. Dolgih počitnic si pač ne moreš privoščiti, bolezni še manj. Ni časa. Ker pač delaš, se jeziš, treniraš, se zabavaš ...

Nič te ne ustavi. Vse do trenutka, ko pristaneš v bolniški postelji. V hipu spoznaš, da mora vsak bolid prej ali slej na postanek v bokse. Ne glede na leta, na formo in kljubovanje nezdravim skušnjavam. Zdravnikom lahko ponosno odgovarjaš, da ne kadiš, da ne pretiravaš z alkoholom, da nisi nikoli imel poškodb in da tja, kamor gresta tudi kralj in papež, zahajaš redno in brez težav. A človek je pač človek in v kompleksni mešanici krvi, tkiv, kosti, organov in udov se vendarle najde nekaj, kar zahteva obisk pri mehanikih v beli ali zeleni halji. Takrat se sprijazniš, da si si napačno predstavljal bodočnost brez tehničnih popravil. Tisto je - prosto po Kavčiču - prihodnost, ki je ne bo.

Pač ne obstaja parlament, ki bi uzakonil ukinitev vseh bolezni. Si predstavljate? Farmacevtski velikani bi takoj začeli lobirati proti tovrstnemu zakonu. Oglasili bi se tudi sindikati, ki bi na pogovorih z vlado postavili legitimno vprašanje: kam bomo preusmerili vse zdravnike, medicinske sestre, fizioterapevte in voznike rešilcev?

Zato naj bo, kot pač je. Vsi moramo prej ali slej na “bolniško”. Od vseh dopustov je seveda najmanj zaželen, a niti ni tako grozno, če veš, kako se nadlogo spremeni v priložnost.

Ker te nihče ne preganja, lahko marsičemu posvetiš več časa. Recimo knjigam. Kavčičeva Prihodnost, ki je ni bilo, te mikavno vabi, da jo vzameš v roko. Tudi časopis postane dragocen predmet. Televizija in radio nenadoma nista več šumeča dela pohištva, ampak blaga pripovedovalca zgodb, ki pripeljejo k tebi domov pešmerge, Angelo Merkel, Yanisa Varoufakisa, norveške smučarske tekačice, Petra Prevca, udeležence televizijskih kvizov ... Vsi, ki jim ponavadi posvetiš le minuto pozornosti, so naenkrat nepogrešljivi družabniki. Namesto da bi mislil na svoje tegobe, te začne skrbeti, ali bodo grška vlada in nordijski kombinatorci v Falunu kos svojim nalogam.

Tudi nezanimivo uličico, ki jo vidiš z okenske police, imaš nenadoma rad. Razveseliš se vsake njene malenkosti. Navijaš za starca, ki mukoma vriva svoj avto na tesno dvorišče. Nasmehneš se drevesu, na katerem iz komaj vidnih popkov poganjajo brsti.

To bi torej moral narediti parlament. Uzakoniti bolezen. Za vsakega državljana bi moral predpisati nekajtedensko mirovanje med domačimi stenami. Vsak bi hočeš nočeš začel ceniti majhne reči. Tudi Prihodnost, ki je stala malo, a ki je dragocena.

---

---