Zlo se vrača

Za otroke Svetlana Makarovič ne bo več pisala. Nikoli več “cici-mici” pravljic. Tudi poezija je zanjo zaokrožen lok. Zdaj piše le še baladne pravljice za odrasle. “Pa še te niso za vse,” je poudarila tudi na predstavitvi svoje najnovejše Balade o Sneguročki (Mladinska knjiga, 2012) v koprski knjigarni Libris.

KOPER>“Sneguročka zna biti radostna, ne more pa ljubiti, ker je bila spočeta s posilstvom. Balada se začne s strašnim zlom, z nasiljem, z umorom, z razmesarjenim truplom ... Tok dogajanja se prelomi v pravljico takrat, ko se iz posiljene matere rodi snežno dete. Tako se rodi pravljica - vsaka baladna pravljica se pri meni rodi iz bolečine, grenkobe, obupa v lepoto. Ta balada veseljaku, optimistu, ki ni nikoli ničesar hudega doživel, ne bo povedala nič, zdela se mu bo trapasta, zatežena,” je v sredo zvečer pojasnila Svetlana Makarovič. Vsi njeni resni teksti, pravi, so namenjeni ljudem, ki so kdaj doživeli gorje, globoko žalost, obup: “Samo ti so lahko moji bralci. Za tiste, ki bi se samo zabavali, pa imam Kosovirje, S krempljem podčrtano, pa Prekleti kadilci ... Baladne pravljice pa pri sebi cenim kot izbrušene dragulje. Namenjeni so le tistim, ki vedo, kaj je bolečina.”

Sneguročko je ustvarjala približno eno leto. Pisateljica, kot izrazito zimski človek, pomlad, ki v njej vzbuja otožnost, v svojo zadnjo balado pripelje tako, da se Sneguročka raztopi v vročem objemu fanta in obleži pred njegovimi nogami kot velika kristalna solza. Iz nje požene na stotine zvončkov: “Ko se fantova nevesta skloni, da bi si natrgala šopek, on reče: Ne, ne trgaj teh rož. To je spomin na Sneguročko.” Zgodbo konča tako, da naj bi se v tisti vasi spomladanski zvončki imenovali sneguročke. “Kar sem si seveda izmislila,” se zasmeje. Sneguročka po njenem mnenju ne bi prenesla ilustracije, zato je v knjigi dobila “iluminacijo” in “mojstrsko dekoracijo” Ane Marije Babič: “Tu govorijo samo simboli.”

Zgodba korenini v zlu, sporočilo balade pa je v zadnji pesmi, v uspavanki: “Spite mali, spite, bajuški baju, kar je hudo se pozabi, kot da ni bilo. Kar bilo je poteptano znova vzklilo bo. Spite vi, ki niste krivi za vse zlo sveta. Miren sen vam bo prinesla krotka pravljica. Pravljica pa se rojeva včasih iz gorja, iz krivic, iz obupa, iz solza, iz ponižanja! A vse hudo se pozabi, le brezskrbno spite, saj ne veste, kaj vas čaka, ko se prebudite.” Baladnost, poudarja avtorica, je na videz pomirjujoča, v resnici pa gre za svarilo. Predvsem namiguje, da se zlo ponavlja zato, ker so ljudje na prejšnje zlo pozabili: “Prva generacija po holokavstu ga je občutila kot grozo, naslednja generacija ga čuti že manj. Naslednja pa holokavst dojema zgolj kot zgodovinski podatek in ga včasih uporabi v komercialne namene. Pride nov Hitler, a ga ljudje ne prepoznajo. Kaj pa je Bush? Ko se zlo pozabi, naredi prostor novemu.”

Makarovičevo zdaj mika, da bi napisala Hvalnico drhali, k čemur jo nagovarja Zdravko Duša, urednik Cankarjeve založbe, kjer je lani že izšlo nekaj knjižnih hvalnic znanih slovenskih peres, a se zanjo še ni odločila.

In kaj Svetlano Makarovič danes osvobaja? Na vprašanje Carmen L Oven, povezovalke večera, je zlahka odgovorila: “Čas. Ker vem, da sem že bliže temu, da bom nehala biti. Da nisem obsojena na prihodnost. Saj kot verižni kadilec tudi zelo delam na tem. In ne bom dočakala totalne klerikalizacije slovenske države.” Ob tej izjavi je bilo iz zadnjih vrst slišati: “Mi tudi ne!” Iz drugega konca do zadnjega kotička zapolnjenega antikvariata koprske knjigarne pa napev: “Evviva il socialismo e la libertà!”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---