Zgodovinska uprizoritev Pahorjeve Nekropole v prepolnem gledališču Verdi

“Danes se počutim še bolj Tržačan.”Besede 97-letnega pisatelja Borisa Pahorja so dlani 1300 gledalcev še enkrat ta večer združile v dolg in močan aplavz. Vzneseno vzdušje in ganjenost sta zaznamovala tržaško uprizoritev Nekropole v režiji Borisa Kobala - izjemen kulturni in politični, pravzaprav zgodovinski dogodek, ki je v navzočih spodbudil misel, da je padla še ena meja. In kar ni nepomembno - politika je sicer velikodušno pomagala, a podrla jo je umetnost.

TRST> V avli gledališča Verdi, najstarejše tržaške gledališke hiše, je predsinočnjim vel občutek, da je marsikaj mogoče: ljubljanski župan Zoran Jankovič se med pozdravljanjem gostov pošali, rekoč - vidite, za Dipiazzo pravijo, da je desničar, sam veljam za levičarja, pa tako lepo sodelujeva. Stisk rok slovenske ministrice za obrambo Ljubice Jelušič in tržaškega župana Roberta Dipiazze pa pospremi prisrčna dobrodošlica - on ji dober večer vošči v slovenščini, ona mu odzdravi v njegovem maternem jeziku. In čeprav so bile vstopnice za uprizoritev Pahorjeve Nekropole v režiji Borisa Kobala razprodane, se je kot po čudežu pol ure pred začetkom predstave tu pa tam našla še kakšna.

Pravzaprav so o tem, da je bila Nekropola v Verdiju izjemen in zgodovinski dogodek, nenazadnje se je na tamkajšnjem odru po več desetletjih spet slišala slovenska beseda, pričale tudi manj prijetne spremljevalke večera. Pred vhodom v gledališče je namreč stalo toliko policistov, da ob njih ne bi zardeval niti kakšen nogometni derbi: ob 19. uri, poldrugo uro pred začetkom predstave, je bil namreč pred Verdijem napovedan protest desničarske organizacije Forza Nuova, pisatelj pa je dopoldne prejel telefonski klic, da ga ta večer v Verdiju čaka pištola. ... A ta večer v mestu v zalivu ni bilo nobenega spopada - zdelo se je, kot da bi nanj, morda le za hip ali dva, pa vendarle, legla pomlad.

“Dober večer, dragi prijatelji Slovenci”

“Letos sta se v Trstu zgodila dva zgodovinska dogodka,” je z Verdijevega odra nagovoril zbrane ljubljanski župan Zoran Janković. “Prvi se je zgodil 13. julija, ko je bil le lučaj stran od tu Koncert prijateljstva, ki so se ga udeležili italijanski, hrvaški in slovenski predsednik, drugemu smo priča drevi. Za oboje sta potrebna čutenje in pogum. Kolegu in prijatelju Robertu Dipiazzi ne manjka nobenega,” je bil radosten Jankovič, in dodal, da je prav gostovanje predstave v režiji Borisa Kobala še en dokaz, da Ljubljana in Trst medkulturnega dialoga ne le izrekata, marveč tudi dejansko živita. Roberto Dipiazza je svoj pozdravni govor začel z besedami “Dober večer, dragi prijatelji Slovenci,” Dejanje, ki bi pred leti verjetno imelo rušilne posledice, je predsinočnjim poželo bučen aplavz odobravanja. A ta se je podeseteril, ko je v impresivno gledališko dvorano, ki so jo gradili med leti 1798 in 1801, stopil Boris Pahor. Občinstvo je, kot bi nevidna roka spodmaknila stole, hipoma vstalo, aplavz je bil vznesen, pisatelj pa je z drobnimi in odločnimi koraki stopal do svojega sedeža. Vzravnano in dostojanstveno, brez kakšnega vidnega vznemirjenja. Le nasmešek se je mehko ugnezdil na njegov obraz. In tam ostal ves večer.

MAKSIMILJANA IPAVEC

Več o predstavi pišemo v ponedeljkovi tiskani izdaji Primorskih novic.

---