Žalostinka za Sredozemlje

Sredozemlje/Mediterraneo allegro barbaro je instalacija, ki je na ogled v Pilonovi galeriji in prek katere umetnica Patrizia Devidè, doma iz Tržiča, sooča sever in jug Italije in pravi, da so tiste tragedije, ki se na jugu dogajajo s pribežniki, allegro barbaro. Pa vendarle, zakaj allegro?

AJDOVŠČINA > Razstava v Pilonovi galeriji je sestavljena iz dveh oziroma treh delov. Prva dva sta del instalacije Sredozemlje Mediterraneo allegro barbaro, tretji del pa je samostojen in zadeva pekarsko zgodovino hiše.

Glasbeno sintagmo allegro barbaro je avtorica povzela po skladatelju in pianistu Beli Bartoku in njegovi udrihajoči sonati, vsebinsko pa se je naslonila na problem beguncev, na veliko sramoto Italije, pravzaprav vse Evrope. “Razmišljala sem o truplih vseh teh ljudi, ki so iskali novo upanje in jih sedaj nosi morje ter se vprašala, kdo v bistvu je barbar. Oni ali mi?” Formalno je zadevo prikazala z elementom valovite strehe, pobarvane modro. “Modra planjava morja in odsev neba otrpneta od bolečine zaradi številnih žrtev, ki so se zaradi revščine in vojne podali na morje,” ob razstavi piše Laura Safred. Ob vsem tem ostaja vprašanje zakaj allegro? Najbrž zaradi valovanja morja, ki je večno in se ne ozira na vsakokratne družbeno politične razmere. Je torej tisto, ki edino daje upanje.

Drugi del instalacije ponazarja mirni sever. Devidèjeva je na tla postavila belo modro preprogo, nanjo pleksi steklo in s tem nakazala ubrano pokrajino med Trstom in Tržičem, imenovano po kraju Lisert. Kraj označuje bogata zgodovina, bližina morja, reka Timava. Delo z naslovom Lisart iz leta 2011 avtorici pomeni pogled od zgoraj na domačo pokrajino, od koder je videti kot harmonično abstraktna.

V tretjem, samostojnem delu razstave, ki se nahaja v najmanjšem prostoru, se nahaja kruh. Ko je Devidèjeva izvedela, da so v prav tam nekoč prodajali kruh, je na mizo postavila tihožitje s kruhom, priklicala njegov vonj ter ga ponudila prisotnim, da so ga vzeli s seboj in doma pojedli. S tem aktom se je poklonila hiši, tradiciji ter kruhu, ki je tudi del sredozemske kulture, saj vzhaja iz svetopisemskih zgodb, faraonske dobe, antične Grčije in Rima, judovske in islamske tradicije, krščanskih samostanov, srednjeveških mest, galej in iz taboriščnih spominov.

Ob razstavi je izšel katalog, v katerem Laura Safred poda pregled umetniške ustvarjalnosti Patrizie Devidè, ki jo dr. Irene Mislej označi kot eno najbolj vidnih ustvarjalnih predstavnic kulturnega sveta ob slovensko-italijanski meji. Po končani diplomi iz modernih jezikov na Tržaški univerzi leta 1981 se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, ki jo je zaključila leta 1992. Aktivno je začela razstavljati že v začetku 80. let, najprej s pastelnimi in oljnimi abstraktnimi slikami. Patrizia je za svojega vodnika priznavala Avgusta Černigoja in to že iz časov, ko ga je lahko obiskovala v tržaškem ateljeju, v njenih slikah je za njim še dolgo ostal viden vpliv konstruktivističnega snovanja.

Med velikimi preobrati na njeni poti je bilo iskanje podloge, ki bi nadomestila platno ali papir. Tedaj, leta 1995 na razstavi na Opčinah, se je predstavila s tridimenzionalnimi predmeti, črtasto pobarvanimi kartonastimi cevmi, ki jih sestavi v skulpturo, v umetniškem smislu išče predrugačeno dediščino Bauhausa, navdihuje se pri Anishu Kapoorju. Preizkusi se v umetniški knjigi, začne delati s pleksi steklom, modrino barve začne enačiti z globino morja. Sliko razredči v modro elipso na tleh, uporabljati začne steklo, pajčolan, plastiko, kar je barvno intenzivno, lahkotno in prozorno, istočasno pa umetnine, kot piše Safredova, vzpostavlja v tesen odnos z okoljem. Atol, Zastave umetnosti, E x tramoenia, Oljčni gaj z rdečo zemljo, Materinsko krilo, Meduzina postelja so vse naslovi zadnjih postavitev, ki se nanašajo na vprašanja okolja, bivanja in umetnosti in so najmočnejši tokovi v ustvarjalnem morju Patrizie Devidè.

KLAVDIJA FIGELJ

---