V glavni vlogi je čas

Naslov romana Istriagog ne pove veliko, a dovolj, da avtor, Aljoša Curavić, bralcu nakaže geografske koordinate in nenavadne sestavine izmišljene zgodbe na resničnih temeljih. Dogajanje je večinoma postavljeno v obmorsko istrsko vasico Špadići oziroma Spada, kjer z domačini spremljamo del istrske in svetovne zgodovine 20. stoletja.

Novinar in urednik Radia Capodistria Aljoša Curavić je sinoči svoj novi roman predstavil v Izoli.

> V prejšnjem romanu A occhi spenti (Ugasnjenih oči) ste se izognili, kakor je tedaj dejal urednik Forza, tradicionalnim temam pisateljev italijanske skupnosti v Istri. V Istriagogu so spet tu.

“Istra je prisotna, kar je neizbežno. Če se ozrem nazaj, se mi zdi, da sem to knjigo zgradil na treh ravneh. Prva je osebni spomin, ki me popelje do določenega kraja, vezanega na moje otroštvo, in v tem pogledu pripada meni. Druga je zgodovina, a ne osebna zgodovina, temveč zgodovina z velikim Z-jem in zgodovinski dogodki, ki vplivajo tudi na tako obroben kraj. Zato opisujem, kaj se je tam dogajalo, ko je prvi človek stopil na Luno, pa tudi ko so izvedli atentat na ameriškega predsednika Reagana. Tako sem v tok zgodovine vpletel tudi Spado, ki je ne glede na vse tudi takrat obstajala. Vse je povezano. Tretja raven pa je književnost, torej fikcija. Povsem izmišljene like umeščam v zgodovinsko objektiven in geografsko povsem realen kontekst, vendar fikcija iz vsega tega naredi roman, v katerem na koncu ni ničesar resničnega.”

> Kar nekaj istrskih Italijanov sem vprašala, kaj bi pomenilo Istriagog , pa mi niso mogli pomagati. Ali sploh kaj pomeni?

“Ne, Istriagog ne pomeni ničesar. Če sem iskren, sem gog dodal Istri za hec. Sicer me pa besedica gog spominja na prvinski, infantilen zvok, ki te popelje v otroštvo, v čas, ko si bil dojenček. S tem hecom sem hotel demistificirati nekakšno resnost, ki nastopi, ko se ukvarjamo z Istro.”

> Gog pa ima še en pomen ...

“Ja, to je naslov knjige florentinskega pisatelja Papinija iz leta 1931, ki jo eden od protagonistov romana najde v antikvariatu v Trstu. Gre za zbirko krajših pripovedi, ki govorijo o nekem zelo bogatem Američanu, gospodu Gogginsu. Ta se v nekem trenutku odloči, da ne bo več delal, ampak da bo vse, kar je zaslužil, zapravil. Zaprejo ga v psihiatrično bolnišnico, kjer ga poimenujejo mr. Gog ... Papinijeva knjiga me je zelo pritegnila, izredno prijetno je napisana, opisuje pa vzdušje obdobja med obema vojnama, obdobja navideznega bogastva, v katerem se je kuhala druga svetovna vojna, nacizem, fašizem ... A knjiga Gog se v moji znajde slučajno. V njej moj lik najde fotografijo stare Spade, kakršna je bila, preden so tamkaj zgradili vse, kar opišem v zgodbi.”

> Z najdbo fotografije se sklene krog - zgodovinski in pripovedni.

“Bolj kakor na glavnega junaka ali druge like v knjigi sem se osredotočil na čas in prostor. Zato pravim, da je glavni lik celotne knjige čas. Čas spremeni, uniči prostor, a istočasno se prostor maščuje nad časom tako, da zakriva sledi časa in postane nekaj drugega. To se dogaja z vsako vasjo, mestom, ne zgolj v Istri. Mesta rastejo, se razvijajo ... Ali je ta razvoj pozitiven, je v tem primeru marginalno vprašanje; iz perspektive časa nepomembno. Čas povozi vse in gre naprej. In ljudje se borijo s časom. Želijo ga premagati.

> Kaj pa začetni umor? Pri prejšnjem romanu ste navdih našli tudi med prebiranjem črne kronike.

“Ja, to še drži.”

> Ta umor se je torej zgodil.

“Črna kronika je tokrat prisotna kot navdih. Ko pišem, ne morem iz svoje novinarske kože.”

> Kaj pa koščki iz časopisov, ki se pojavljajo zlasti v prvem delu knjige?

“Tudi ti so resnični. Slučajno mi je prišel v roke časopis iz leta 1975, da sem iz prve roke lahko videl, kako so novinarji takrat pisali o tem okolju, kjer je vladalo enopartijsko razmišljanje in so tako morali pisati. Pritegnil me je novinarski optimizem, ki je bil seveda inštrumentalno vezan na režim in je moral spodbujati njegovo misel in prisotnost na tem ozemlju. Ne glede na to so vsebovali nekatere objektivne podatke, ki sem jih lahko uporabil za svojo zgodbo. Citiral pa sem tudi časopise, ki so o teh krajih poročali iz diametralno nasprotnega zornega kota. Sem pa iz realne žurnalistične kronike izpeljal zgodbo, ki je povsem literarna fikcija.”

> Fikcija, kjer najdemo veliko močnih simboličnih podob, kakršen je osel z zlomljenimi zadnjimi nogami. Ali pa barvanje rjuh v rdečo barvo, da bi na zapovedan način pozdravili zmagovalce vojne, iz rdečega blaga pa so kasneje sešili spodnjice. Lepa prispodoba.

“To je primer, ko velika zgodovina in dogodki, ki vplivajo na ves svet, pridejo v navzkriž z vsakdanom malih ljudi, ki morajo združiti razumevanje in strah do dogajanja z vsakdanjimi potrebami. In ljudje so mi povedali, da so se take reči dogajale. V nekem času so bili tu prisotni tako Nemci kakor partizani in ljudje so se morali ukvarjati z obema stranema, da ne bi izgubili življenja.”

> Veliki mit o Titu se na koncu zreducira na črnino, ki jo je na prstih pustil časopis, v katerem je bil objavljen članek o njegovi smrti. Na črnino, ki jo je voda odplaknila v umivalnik, v greznico. Slikovito opišete minljivost. Tudi minljivost zgodovine. Kdaj se bomo nehali ukvarjati z njo?

“Mislim, da se mora z njo nehati ukvarjati predvsem politika. Z zgodovino se bomo vedno ukvarjali in prav je tako. Prav je, da zgodovinarji pišejo knjige. Če hočemo kaj izvedeti, gremo ponje in jih preberemo. Napačno je, ko se z zgodovino ukvarjamo v politične namene. Napačno je tudi, če postanemo obsedeni z določenim obdobjem v zgodovini. Narod, ki je obseden z določenim obdobjem, ima na nogo privezano težko kroglo, ki ga ne pusti naprej. Sicer pa jo je treba napisati, brati in se je učiti. Ter iti naprej.”

> Zdi se, da je v vaši zgodbi simbol zgodovine mama, ki ji sin večkrat telefonira, da bi mu pojasnila ali se spomnila dogodkov iz preteklosti.

“Ja, mama je nekakšen inštrument spomina - ko se nečesa ne spomniš, pokličeš nekoga. Ali pa odpreš knjigo, pri čemer je bolje, da prebereš več različnih.”

> V nobeni zgodovinski knjigi pa ne bomo našli srečanja italijanskega, slovenskega in hrvaškega predsednika v Spadi. In nenavaden prizor z opico, ki zmoti svečanost.

“Ja, to je čista, nekakšna fellinianska fikcija. Opica lahko simbolizira tudi naravo ali instinkte, ki so vedno prisotni.”

> Zato jo ustrelijo.

“Seveda.” (smeh)

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---