Ivan Tavčar je “oženjen” s Primorsko poje

Med letošnjimi nagrajenci Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti je tudi Ivan Tavčar, ki je prejel srebrno plaketo sklada za dolgoletno delo na področju zborovske glasbe. Ivan Tavčar, Kraševec iz Ivanjigrada, ki že od leta 1966 živi v Kopru, je v svojem več kot polstoletnem delovanju na področju zborovskega petja na Primorskem pustil neizbrisen pečat.

LJUBLJANA, KOPER> Visoko priznanje JSKD je prav gotovo spodbuda pri njegovih prizadevanjih za razvoj in širjenje revije Primorska poje, pravega gibanja zborovskega petja, ki ga kot dolgoletni tajnik Zveze pevskih zborov Primorske usmerja in skrbi za nemoten potek te množične pevske in kulturne manifestacije.

> Vaše življenje je že od m>ladih nog tesno povezano z glasbo: najprej v pihalni godbi, potem na pedagoškem področju in do upokojitve na mestu glasbenega urednika na Radiu Koper. Ste mogoče to glasbeno žilico podedovali v vaši družini?

“Popolnoma nič, saj se nihče razen brata, ki je igral pozavno v domači godbi na pihala, ni ukvarjal z glasbo.”

> Kdaj ste torej začutili, da je glasba tisto, kar vam nekaj pomeni in bo morebiti zaznamovala vaše življenje?

“ V našem vaškem okolju se ni dogajalo nič takega, kar bi človeka glasbeno navduševalo, razen godbe na pihala v vasi Sveto. Tu so se zbrali starejši vaščani, ki so igrali že pred vojno in so želeli godbo obnoviti. Vendar pa ni bilo denarja za nakup instrumentov. Želja je tlela dolgo, do leta 1952, ko je velika zmrzal polomila drevje. Oblasti so poslale na Kras gozdarje, ki so les posekali in z iztržkom od prodaje kupili nove instrumente za godbo.”

> Kdaj ste se vključili v godbo?

“Godba na pihala je bila pravzaprav moja prva glasbena učilnica. Naš kapelnik Jože Petrovič, ki je vodil tudi druge godbe po Krasu, nas je začel učiti. Tako sem postal godbenik v pihalni godbi Sveto.”

> Pihalna godba pa je bila za vas tudi odskočna deska za nadaljnje glasbeno usposabljanje?

“Kapelnik Petrovič je bil že v letih, zato so predlagali, da naj bi za vodenje godbe usposobili enega mlajših članov. Izbrali so mene in me poslali na šolanje v Ljubljano. Vpisal sem se na zborovodsko šolo, ker pa sem bi edini kandidat za kapelnika, so program prilagodili. Na usposabljanje sem hodil v vojaško godbo tedanje JLA in kasneje tudi v godbo milice. Obenem sem torej igral v omenjenih orkestrih in se usposabljal za vodenje pihalne godbe.”

> Kaj pa vaše sodelovanje v pevskih zborih. Kdaj ste začeli?

“Poleg sodelovanja v godbi sem tedaj pel v šolskem in internatskem zboru. Višek mojega pevskega sodelovanja v zborih pa se je zgodil v času študija na tedanji Višji pedagoški šoli, ko sem se vključil v Primorski akademski zbor Vinko Vodopivec.”

> Vse kar je prvo, ostane običajno v vsakem človeku najgloblje zapisano. Kdaj ste pa vi prvič stopili pred zbor in s kakšnimi občutki?

“Prvič je bilo v času študija, ko sem stopil pred zbor Višje pedagoške šole. Pred orkester pa sem prvič stopil pred godbo milice, tudi kot študent. To so nepozabni občutki, ko stopi človek prvič pred pevce. Še bolj pa, ko sem stopil pred orkester milice, v katerem so igrali sami poklicni godbeniki.”

> Je po več kot 50 letih dirigiranja priti pred zbor še vedno poseben občutek, ali je to že rutina?

“To je odvisno od skladbe do skladbe in tudi od tega, kako se me določena pesem dotakne in kako z njo prepričam pevce. Ko začne glasba živeti, v pevcih kar nekaj vztrepeta, in to pomeni, da smo na dobri poti.”

> Po končanem študiju vas je pot pripeljala na domači Kras. Ste se posvetili pihalni godbi v Svetem ali pedagoškemu poklicu?

“Moje prvo delovno mesto je bilo na osnovni šoli v Divači. Delovno obveznost sem dopolnjeval na šoli v Senožečah in na glasbeni šoli v Sežani. Medtem ko me ni bilo doma, je pihalna godba v Svetem počasi usihala”

> V svojem dirigentskem delovanju ste vodili številne zbore. Vse do danes, ko že 37 let vodite moški zbor v Domju na obrobju Trsta. Vam je ostal kateri od teh še posebej v lepem spominu?

“Zelo pri srcu mi je bil moški zbor Simon Gregorčič, ki sem ga na pobudo Ivana Siliča prevzel, ko sem se preselil v Koper in delal kot učitelj glasbe na OŠ Janka Premrla Vojka. Naj k temu dodam, da sem vedno vodil le moške zbore, ki so v tistih letih prevladovali na Primorskem. Le eno leto sem vodil mešanega v Miljah, ker takrat niso imeli dirigenta.”

> Gregorčičev zbor je bil torej prva vaša dirigentska “ljubezen”. Kaj pa zbor Fran Venturini iz Domja, ki ga vodite že od leta 1976?

“Ta zbor mi je zelo pri srcu tudi zato, ker smo toliko let skupaj. To so izredni ljudje, med seboj se dobro razumemo in smo dobra klapa, kot bi rekli. Reči pa moram, da sem imel z vsemi zbori, ki sem jih vodil, dobre odnose. Od divaškega, ki je bil moj prvi in sem ga vodil pred 50 leti, do tega v Domju.”

> Primorski zborovodje, voditelji zborov in mnogi pevci ime Ivana Tavčarja povežejo z revijo Primorska poje. Vi ste bili zraven od začetkov, mar ne? Ste nekako oženjeni s tem gibanjem?

“(nasmešek) Ja, bil sem zraven od prvega dne, od leta 1969, ko je Edvin Švab, takratni tajnik Zveze slovenskih kulturnih društev v Trstu, sklical zborovodje z obeh strani tedanje državne meje z namenom, da bi se bolj povezali in se dogovorili o sodelovanju. Beseda je dala besedo in iz tega pogovora je naslednje leto, 1970, nastala revija Primorska poje.”

> Kdaj pa ste ustanovili Zvezo pevskih zborov Primorske, ki je gonilna sila revij?

“Udeleženci tedanjega sestanka smo opazili zanimivo stvar. Namreč, vse podatke iz zamejstva si dobil pri Švabu, pri nas pa to ni bilo mogoče, ker smo bili vsi zbori razdeljeni po tedanjih desetih primorskih občinah. Ker se zbori tako rekoč niso poznali, smo sklenili, da je treba ustanoviti združenje, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo pevskih zborov Primorske. Tako smo lahko zbrali vse podatke o naših zborih in smo jih lahko med seboj povezali. Tako je leta 1970 zazvenela prva revija Primorska poje.

> Koliko jih je zapelo tedaj?

“Komaj 49 zborov z obeh strani meje.”

> Kaj pa kažejo podatki sedaj, ko zaključujete prijave za letošnjo revijo?

“Letos so se prijavili 203 zbori in pevske skupine. Vsako leto zabeležimo približno deset novih. Najtežje je pojasniti ta fenomen: ali je udeležba takšna, ker revija ni tekmovalna in se najdejo v njej vsi, ali gre za izredno veselje do zborovskega petja med Primorci. Težko je reči, kaj vleče te ljudi v zbore.”

> Kaj pa Ivan Tavčar, bo tudi letos aktivno zraven kot zborovodja?

“Vsekakor, z zborom iz Domja. Tako bom zaokrožil kot zborovodja in tudi kot pevec udeležbo na vseh dosedanjih 44. revijah Primorska poje.”

TOMO ŠAJN

---