Prihodnost je odvisna od vizije in pomoči

Po osemletnem premoru je Izola ponovno postala središče slovenskega animiranega filma. Art kino Odeon je v petek in soboto gostil Revijo slovenskega animiranega filma, ki je edina tovrstna prireditev v Sloveniji, kjer se lahko slovenski animatorji množičneje srečajo in se seznanijo z aktualno slovensko animirano produkcijo.

IZOLA > Ta pa je navkljub dejstvu, da nastaja brez sistemske podpore, v izvrstni kondiciji.

Izola je leta 2006 nazadnje gostila Festival slovenskega animiranega filma Izolanima, nad katerim je bdel Koni Steinbacher, ki je s svojo dolgoletno animirano produkcijo in šolskim krožkom animiranega filma, v katerem se je kalil marsikateri slovenski umetniški talent v 60. in 70. letih, sprožil pravcato revolucijo. Prav letos jeseni bo minilo 50 let, odkar je organiziral prvo skupino mladih animatorjev iz Izole, ki so ustvarili mejnik - prvi otroški animirani film v Sloveniji in Jugoslaviji. ”S pokojnim Janezom Marinškom sva si dejala, če zmorejo to otroci, zakaj ne bi še midva. Začela sva z lastno produkcijo in naslednjih deset let je Izola postala središče slovenske animacije. Bila sva edina animatorja celo desetletje. To je bilo v tistih časih, ko je imela Slovenija lutkovni film, ki pa je bil tedaj v mrtvilu, v 80. letih pa se je že pojavila neka skupina mlajših soustvarjalcev animiranega filma,” je na hitro Steinbacher strnil svoje ustvarjanje.

V dveh mesecih na noge postavili Izolanimo

Leta 2000 pa je Steinbacher s pomočjo Zvonke Radojevič iz izolske izpostave JSKD v pičlih dveh mesecih na noge postavil Izolanimo, ki je nato živela šest let. ”V teh letih se je slovenska animirana produkcija povečala za 150 odstotkov. Začeli smo z 28 naslovi, leta 2006 pa smo končali pri 80 naslovih. Če bi se produkcija tako povečala, kot se je tista leta, bi danes imeli več kot 200 animiranih filmov na leto,” je dejal Steinbacher na petkovi otvoritvi. Za naš časnik pa je dejal, da ga prihodnost slovenskega animiranega filma ne skrbi, saj je v ”fantastični kondiciji in je povsem primerljiva s svetovno produkcijo.”

Prihodnost je odvisna od nacionalne televizije

Tudi Igor Prassel, največji slovenski poznavalec animiranega filma in vodja Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka je podobnega mnenja kot Steinbacher: ”Glede na razmere, v katerih slovenski animatorji ustvarjajo, je domači animirani film v kar dobrem stanju, kar dokazujejo tudi številni avtorji, ki ustvarjajo v različnih slogih. Prihodnost pa je odvisna predvsem od vizije in pomoči. Še pred Slovenskim filmskim centrom bi morala pomagati slovenska televizija, glede na to, da je njena afiniteta naravnana v smeri animacije za otroke. RTVS je tudi edina, ki lahko da kruh animatorjem in prepozna slovenski animirani film. RTVS bi morala najti denar in omogočiti domačim animiranim produkcijam, da zaživijo na televiziji.” Nekaj se premika na izobraževalni ravni, na nekaterih višjih šolah se pojavljajo programi animiranega filma, premika pa se tudi na AGRFT, za katero meni, da ji je odbila že skrajna ura za oblikovanje izobraževalne smeri animiranega filma.

Brez produkcijskega centra

Kot največjo težavo pa Prassel poudarja pomanjkanje domačega produkcijskega centra, studia, ki bi se izključno uporabljali za animacijo: ”Če se bomo animatorji dovolj potrudili, bi lahko v novi konstelaciji Vibe izborili en prostor, ki bi bil namenjen izključno animaciji, kar bi potem pomenilo kontinuirano produkcijo in koprodukcijo, ki je danes edina možnost.”

Ena najuspešnejših slovenskih animatork Špela Čadež je o kondiciji slovenskega animiranega filma dejala, da upa, da bo ta ”tisti popek, ki se bo najlepše razcvetel. Eksplozije ne napovedujem, saj nas je zelo malo v Sloveniji, ki vztrajno korakamo po tej poti. Ampak trendi so vzpodbudni, tako pri gledalcih kot v financiranju tovrstnih projektov, kjer se odpira tako pri nas kot v tujini.” Največja težava, s katero se trenutno sooča, je prostorska stiska: “Delam v Ljubljani, kjer so najemnine zelo napihnjene. Animirani film predstavlja zelo dolgotrajni proces, najemnina pa predstavlja enega od največjih stroškov. Zaradi tega mi trenutno tudi projekt stoji, ker nimam primernega studia.”

Animirani film je kot strip

Nekaj besed smo spregovorili tudi z Miho Knificem, ki že nekaj let vzporedno ustvarja tako na področju filma kot animacije. Tudi Knific meni, da je slovenski animirani film v zelo dobri formi. ”Ni korak pred slovenskim filmom, ampak mu zelo dobro parira, glede na to, da nimamo uradnih študijskih programov za animirani film,” je povedal. S katerimi težavami pa se Knific srečuje na področju animacije? ”Animacija je zelo zanimiva, je kot strip, z zelo malo ovirami se srečuješ, ker vse sam ustvariš. Največja ovira si si lahko sam, ker se moraš zelo natančno organizirati in vedeti, kaj želiš. To je največja težava vsakega animatorja, ker je napake zelo težko reševati kasneje. Animacija je področje, ki ne dovoljuje napak,” je o zahtevnem delovnem procesu animiranega filma dejal Knific, ki ga bomo poleti s filmsko ekipo srečevali po Kopru, kjer bo v sodelovanju z RTVS snemal celovečerec.

Na festivalu so v sekciji študentskih filmov svoje izdelke predstavili tudi študentje Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici, med katerimi je bil tudi Koprčan Ivan Umer: “Mogoče ne bo zvenelo glamurozno, a se kot animator ne vidim v polju umetnosti, animacija je namreč zelo prisotna tudi drugje, denimo v oglaševanju, mene pa zanimajo zlasti videoigre. Čeprav trg zaradi telefonov in majhnih aplikacij raste tudi v Sloveniji, se trenutno s tem pri nas ni mogoče preživljati. Kar torej tu študiram, je odskočna deska, ker upam, da bom študij končal kje v tujini. Pri nas 3D animacije ni moč poglobiti, mi pa na fakulteti omogočajo, da bo moje diplomsko delo videoigra.” 22-letni bodoči ustvarjalec videografike še poudarja, da slovenski filmski animatorji ustvarjajo izdelke, primerljive s svetovnimi produkcijami: “Ko sem začel ta študij, nisem vedel ničesar o tem področju, nisem poznal slovenske scene, sedaj pa sem vsakič, ko vidim nova dela, bolj navdušen. Neverjetno je, kako močno in ustvarjalno sceno imamo.”

BILJANA PAVLOVIĆ, MPG

---