Pričevalci razkroja upanja

Pisatelj Saša Vuga je pri 83 pomladih energičen, eruptiven, pronicljiv in še vedno predan žlahtni slovenščini. S svojim neprekosljivim, izpiljenim, sočnim slogom plemeniti tudi nov romaneskni triptih Borodin, pravkar izdan pri Slovenski matici.

> V knjigi najdemo tajkuna Grego pl. Bavtarja, nekdanjega partizana z vzdevkom Borodin in mamo narkomana - tri pričevalce razkroja upanja. Pisatelj, rojen leta 1930 na Mostu na Soči, ostaja zvest Primorski, zato Borodin, kakor v spremni besedi zapiše dr. Milček Komelj, “razkriva svet na obsoškem oltarju slovenske današnjosti”.

Borodin je že vaš tretji romaneskni triptih. Kaj povezuje tri zgodbe? Tematika, razpoloženje, kaj drugega?

“Razpoloženje, da. Razpoloženje današnjega slovenskega trenutka, ki ni lepo, ki je klavrno, ki je defetistično, ki je prazno, ki je kot ena prašna zdelana avtomobilska guma sredi ceste ... Ne vem, kako bo ta naš avtomobil šel naprej. Vedno kadar je bilo težko, je gospod Bog, kot rad rečem metaforično, Slovencem poslal kakega velikega človeka, da jih je iz tega izmaknil. Upam, da je nekje v senci skrit ta veliki človek in nas bo nekam spravil, ker tako kot danes živimo - živimo klavrno. Zavoljo teh misli, razpoloženja, refleksij, ki so v človeku, je nastala ta knjiga.”

> So si pa zgodbe med seboj na prvi pogled precej raznolike.

“Prva je ironična, druga je dramatična, tretja je tragična. Prva govori z ironijo o naših povzpetnikih, ki so nas pripeljali, kjer smo danes. Druga ima asociacije na preteklost, na demoniziranje ljudi, ki so dobro mislili in zaradi tega tudi umirali. Tretja govori o božjem biču, ki se mu pravi mamila, in o tem, kako useka mater in njenega sina. Konča se bridko. Žalibog se je zgodba, ki je navdahnila mojo Prekleto zgodbo, tudi v resnici dogodila. To so trije segmenti triptiha, pri čemer levi in desni segment podpirata osrednjega, po katerem ima tudi ime, Borodin, ki ni ruski skladatelj, marveč ruska vasica, kjer je bila bitka med Napoleonom in Rusi za časa Napoleonovih ropotanj po Evropi in svetu. Borodin je v romanu bojni vzdevek.”

> Delo je izjemno sodobno, zlasti prvi del, v katerem je že v naslovu beseda tajkun, ki jo neposredno povezujemo z našo dobo. Vas je že kdaj v preteklosti svojevrsten “tukaj in zdaj” tako neposredno spodbudil k pisanju?

“Enkrat sem bil izzvan, vendar ne s sodobno problematiko. Moja trilogija Erazem Predjamski, ki je izšla leta 1978 v Kopru in doživela nekaj ponatisov, je bila ravno tako izzvana in se torej ni ad hoc porodila v meni. Drugače se v meni cele noči skozi možgane pretakajo odmevi, vibrirajo nekakšne strune, in takrat se poraja moje pisanje. Medtem ko so se sedaj te tri katastrofalne zgodbe v Borodinu porodile iz trenutka, ki ga živimo. Ki je eden najbolj klavrnih. Med vojno je bilo upanje, danes pa je mizerija, kot pravimo Primorci. To mi gre na živce. In ker mi gre na živce, me je spodbudilo, da sem svoje misli vrgel na papir.”

> Pri vašem navdihovanju je prisotne veliko več jeze kakor malodušja ...

“Ja. Več je revolta, več je jeze, zato tudi pravim, da je prvi del ironičen, preslikava trenutka, in tudi Borodin je porojen iz jeze. V tretji zgodbi pa ni jeze, ampak žalost nad klavrnijo nekaterih bridkih človekovih usod.”

> Dr. Milček Komelj je v spremni besedi zapisal, da je vaše delo “trodelno naslikana prilika o največji nesreči, človeški ničévosti tega sveta” . Kje pa vidite luč na koncu predora?

“Veste, na to bi vam kak hiromant odgovoril. Jaz ne znam. Kakšna gospa, ki bere iz kart, iz kristalne krogle, ki posluša svojega papagaja. Kot sem dejal, vojna doba med letoma 1941 in 1945 je imela upanje, svetlobo, porajali so se junaki in mučeniki. Kakor bi človek v kaki rimski katedrali občudoval renesančno biblično podobo. Danes je vse tako pritlehno, ničevo ... Ne vem, ne vem. Žalosten sem, ker imam rad Slovenijo, Slovence, zlasti pa imam rad slovensko kulturo; ki je mučeniška kultura, ki so jo ustvarjali čudoviti ljudje in zato nič imeli - poudarjam! - razen tega, da se jih nekateri danes spominjamo z velikansko hvaležnostjo.”

> Iz te velikanske hvaležnosti najbrž izhaja tudi velikanska ljubezen do jezika, kar je videti v vsakem vašem delu. Vas kaj skrbi za mlade, za katere se zdi, da vse bolj izgubljajo stik z materinščino? Kaj svetujete staršem, učiteljem?

“Do učiteljev bi rad bil strog - premalo zahtevajo in premalo dajo. To je seveda posplošeno, saj so nekateri resnično učitelji, drugi, ko gledam izdelke njihovega učenja, so v tem preprostejši ali pa niso dorasli poslanstvu, ki so se mu predali. Skrbi me hoteno podcenjevanje inštitucij tega jezika. Inštitucije, ki bi morale gojiti jezik na visoki ravni, ne opravljajo svojega poslanstva. Recimo slovenski parlament, vzemite samo te karikature, ki tam sedijo, poslušajte in analizirajte njihove besede. To bi morali biti gospodje. Če ne bi bili gospodje, nimajo pravice, da pridejo v parlament. In ljudje jih poslušajo in naj bi se od njih učili, ampak od tega parlamenta se ni moč ničesar naučiti. Tudi to deluje na psiho, na dušo ljudi. In mislijo, da je to, kar govoriš, kar ti je mama dala, že dovolj. Ne, ne! To je treba nositi kot skrinjo, kajti kaj postanemo brez tega? Postanemo nič. Če nam bo usoda vzela jezik, smo manj kot nič. Smo manj kot pleme nekje bogu za hrbtom v Afriki. Zato bi bilo treba ta jezik vendarle povzdigniti tja, kamor sodi. Ker ga lahko primerjam z nekaterimi drugimi jeziki, s katerimi sem rasel in jih znam zelo dobro, lahko rečem, da je naš jezik čudovit. Ni lahek, to je res, ampak če ga znaš, ti da vse. Dobesedno vse, kar ti domišljija v glavi razvije, ti ta slovenski bogi jezik dvomilijonskega človeka da. Če to ni dragoceno orodje, če to ni nekaj božjega, potlej ne vem, kaj je.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---