Pisana barvna paleta njenih dni

Koprčanka Aleksandra Čermelj (1983) vsekakor ni novo ime slovenske glasbe. Kljub mladosti je v njej kot priznana izvajalka prisotna že skoraj dve desetletji. A ker ji zgolj interpretacija ustvarjalnosti drugih ni bila dovolj, je s kitaristom Gašperjem Kržmancem te dni izdala svojo prvo avtorsko ploščo Barve mojih dni.

LJUBLJANA >Za ploščo katero je napisala tudi besedila. “Mama je kriva za vse to! Zelo me je zelo podpirala. Že v osnovni šoli sem pela v zboru, kjer sem imela super profesorico. A ko je mama videla, da se dogaja MMS, ki je takrat imel tudi sekcijo za mlade, je šla kar v akcijo. Želela si je, da bi pela in bila je ena redkih, ki je svojega otroka na glasbeni sceni popolnoma podprla, saj veliko staršev pomisli: Moj otrok pa ne bo glasbenik,” se svojih začetkov, ki jih je poleg mame mame Nevenke spodbujal zlasti stric Branko Vinčec, spominja Aleksandra Čermelj.

Na glasbeni sceni je od 12 leta: leta 1997 je takratni najstniški MMS osvojila s skladbo Teh petnajst let, leto zatem pa še z Mladosti ne dam. O njej so mediji pisali kot o novem odkritju znamenite primorske glasbene trojice Kocjančič-Mislej-Legovič, med njenimi uspešnicami pa sta tudi V tebi se nov dan začne in Fant za slovo.

“Veliko sem pela, se udeleževala festivalov s skladbami, ki so jih pisali drugi, a v meni je vedno tlela želja, da bi naredila nekaj svojega. In da bi to izdala na plošči. Ne gre za to, da bi kakorkoli zatajevala, kar sem počela v preteklosti, a zdi se mi dobro, če izvajalec poje, kar tudi sam misli. To pa pomeni, da mora sam napisati skladbo.” razmišlja pevka, ki danes na festivale gleda kritično. Pravi, da so dobra promocija, a v nastop na festivalu je potrebno vložiti veliko več, kot je glasbeniku povrnjenega v obliki prepoznavnosti. Tudi sicer je prepričana, da glasba ne bi smela poznati tekmovanja. “Seveda mora obstajati izziv, da si želiš biti vedno boljši, a s tekmovanji, ki izbirajo najboljše skladbe ali izvajalce, težko iščemo kakovost. Preveč je okusov in ljudje smo si tudi pri poslušanju zelo različni,” razmišlja o prehojeni poti danes, ko se na festivale več ne prijavlja.

Spoštuje dobre interpretke pesmi, kakršni sta Darja Švajger ali Alenka Godec, a nje poustvarjanje ni povsem zadovoljevalo: “Iskala sem nekoga, da bi skupaj ustvarjala. Imela sem zamisli, nisem pa še vedela, kako bi jih udejanjila.” Uresničila jih je s kitaristom Gašperjem Kržmancem, s katerim podpisujeta glasbo na plošči. Ker je Aleksandra pred dvema letoma na deželnem konservatoriju v Celovcu diplomirala iz jazza in popa, ne preseneča, da ploščo zelo zaznamujejo jazzovski zvoki. “Velikokrat pojem v raznih jazzovskih zasedbah, tako da mi je jazz z vsemi svojimi podzvrstmi zelo ljub žanr. Na plošči je zastopana bossa nova, samba, ena skladba ima šestosminski takt; pri njej ima solo Tilen Artač ...” pravi Čermeljeva, ki je napisala tudi besedila (z izjemo Na robu ulice, ki je delo Tilna Majeriča).

“Vedno sem bila zavezana preprostim rečem, ker se mi zdi, da se le v njih najdemo. Gotovo lažje kot v zapletenih. Kajti večina ljudi ima podobne izkušnje,” je prepričana avtorica, ki se je želela izraziti čim bolj preprosto. Besedila so ljubezenska, z izjemo skladbe Lahko noč, v kateri se je osredotočila na konec dneva in na vse, kar se tedaj dogaja in kar v istem trenutku počnejo drugi. “Besedila govorijo o mojih zgodbah in zgodbah drugih ljudi. Na svoji poti sem jih spoznala veliko in nabrala mnogo izkušenj,” pojasnjuje sogovornica, ki je naslov Barve mojih dni izbrala, ker ubeseduje glavno lastnost albuma - raznolikost.

“Veter si, divji, neukrotljiv, nikogaršnji gospodar, nikogaršnji suženj,” poje v prvem singlu Bežne misli, ki se zdi nekakšen moto njenega življenja, ki ga je, tako razmišlja danes, vedno zaznamovala spontanost.

Pevka sicer že devet let živi v Ljubljani, kjer je v kavarni Sputnik imela tudi predstavitev plošče. “Na žalost je tu v več možnosti za promocijo, kakor v domačem kraju.” Preživlja se s petjem in učenjem petja na glasbeni šoli v Logatcu in na privatni šoli B.A.S.E. Do junija ima še status študenta, saj v Celovcu končuje podiplomski študij iz pedagoške smeri, potem pa bo razmišljala, kako naprej.

Veliko pa nastopa tudi v drugih zasedbah. Mnogi jo poznajo kot pevko spremljevalnih vokalov v skupini Zmelkoow, s katero sodeluje že več kot desetletje: “Najprej sem bila predvsem njihova velika oboževalka in ko se je pojavila priložnost za sodelovanje, sem bila seveda za.” Tri leta poje tudi pri skupini Xequtifz, s katero nastopa na različnih zabavah. Te dni je nastopala tudi kot spremljevalni vokal Neishe: “Priznam, da se pri petju spremljevalnih vokalov ne moreš niti približno tako izraziti, kot se lahko s samostojnimi projekti, a pridobivaš izkušnje in omogoča ti preživetje.”

Album Barve mojih dni je izšel v samozaložbi: “Ne bi želela pljuvati po založbah, a v tem trenutku imam preprosto občutek, da bom imela od samozaložbe v vseh pogledih več. Morda si želim ostati v stiku z vsemi vidiki izdajanja lastne glasbe, čeprav je res precej dela in ne vem, če bom vsemu kos. Morda bom kdaj v prihodnosti prepustila založbi, a trenutno sem se odločila tako in za svojo odločitvijo stojim.” Na Primorskem jo bomo predvidoma slišali spomladi.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---