Novost so kustosi

Končno so skupaj stopile vse slovenske regionalne galerije (razen ljubljanske) in se povezale v projektu Pogled na likovno umetnost. Novogoriško postajo v Mestni galeriji so odprli v petek zvečer.

NOVA GORICA > Projekt obstaja sicer že deset let. Pod imenom Pogled na likovno umetnost Dolenjske, Bele krajine in Posavja so ga bienalno predstavljali na omenjenih območjih, sedaj pa se je nadgrajen razširil na celotno Slovenijo. Sodeluje večina pomembnejših, nekdaj se je reklo referenčnih, slovenskih regionalnih galerij: Galerija Murska Sobota, Umetnostna galerija Maribor, Koroška galerija likovnih umetnosti, Galerija Velenje, Galerija sodobne umetnosti Celje, Galerija Božidar Jakac, Gorenjski muzej Kranj, s Primorske pa Mestna galerija Nova Gorica ter Obalne galerije Piran.

Namen te bienalne prireditve je “princip sprotnega in aktualno poudarjenega izbora koncepta razstave, ki omogoča doseganje novih izsledkov na področju umetnostnozgodovinske stroke,” pišejo organizatorji, med katerimi naj kot idejno snovalko, organizatorko in kustosinjo omenimo Barbaro Rupel iz Galerije Božidarja Jakca. Novost razširjene edicije bienala je, da pri izboru del sodelujejo posamezni kustosi večine slovenskih regionalnih galerij.

Iz dveh primorskih galerij sta v tej vlogi nastopili Majda Božeglav Japelj iz Obalnih galerij Piran, ki je izbrala video Ane Čigon in slikarja Ganija Llalloshija, in Pavla Jarc, direktorica Kulturnega doma Nova Gorica, njena izbranca pa sta skupina BridA in kiparka Anja Kranjc.

Jaz, tukaj, zdaj

Namen razstave, beremo v katalogu, ni le v vnašanju spodbud slovenskim likovnim umetnikom za doseganje višjih ustvarjalnih ciljev, temveč tudi vodstvom galerij in njihovim kustosom za redno in poglobljeno spremljanje aktualnih dosežkov na področju likovne umetnosti v regiji. Tema razstave je Jaz, tukaj, zdaj, ponazarjala pa naj bi umetnikovo (intimno) doživljanje samega sebe oziroma okolja, v katerem živi.

Na tematiko, ki je v bistvu zelo ohlapna, so se umetniki odzvali različno. Postavitev ima vsekakor videz sodobnih razstav, kjer je nekaj ekranov z video produkcijo, nekaj slik, nekaj kipov in kakšna instalacija. Razdelili bi jih lahko na tiste, ki se ukvarjajo bolj z estetiko, in onimi, ki želijo dati družbi nekaj angažiranega sporočiti. Nekje vmes se nahaja Gani Llalloshi, po rodu iz Prištine, ki živi in dela v Piranu. V svoje delo je hudomušno in duhovito zmešal Borisa Pahorja, Petra Bossmana, Slavoja Žižka, Alfreda Hitchcocka in druge.

Strategije preživetja

Med tistimi, ki zagotovo zavzemajo angažirano pozicijo znotraj sistema, velja omeniti Majo Hodošček, ki obravnava vprašanje brezposelnosti, in Andrejo Džakušič, ki na videu govori o taktikah preživetja. Ekologija, naraščanje prebivalstva, globalna ekonomija? Ne, umetnost! Kako danes preživlja svoje življenje umetnik? Na videu so na ogled intervjuji z njimi. Svojevrsten se ji zdi fenomen, da lahko institucije, ki njihovo umetnost prezentirajo, vendarle funkcionirajo, ugotavlja avtorica ... In tu se pokaže pravi obraz celotnega projekta.

Če je namen samo predstavitev umetnikov, torej “vnašanje spodbud slovenskim likovnim umetnikom za doseganje višjih ustvarjalnih ciljev”, ne da bi pomislili tudi na tiste “nižje, življenjske” cilje, potem niso naredili veliko.

Če pa so umetniki končno prišli do razstavnih ciljev, če se končno kdo vpraša, kako bi te posameznike poslal v svet, potem gredo nasproti uspešni strategiji preživetja. Proti cilju torej.

KLAVDIJA FIGELJ

---