Nekonvencionalen multipraktik

Miklavž Komelj je lanskoletni dobitnik Rožančeve nagrade za zbirko Nujnost poezije, ki je izšla pri založbi Hyperion. Z njim se je v komenski knjižnici pogovarjal predstavnik založbe, pesnik in prevajalec Andrej Medved.

KOMEN> Več je besed, ki bi lahko opisale Miklavža Komelja, a pridevnika dolgočasen ni med njimi. Je esejist, pesnik, prevajalec, umetnostni kritik. Zdi se, da ima Komelj o vsem svoje mnenje, iz njega vrejo misli številnih filozofov, pesnikov in pisateljev. Po eni strani se navdušuje nad slovenskimi baročnimi pisatelji, po drugi strani ceni minimalizem, piše o partizanski umetnosti, zanimajo ga slovenski protestanti, je odličen poznavalec del Jureta Detele in še bi lahko naštevali. Rožančeva nagrada ni prva nagrada avtorju. Za svojo doktorsko disertacijo Pomeni narave v toskanskem slikarstvu je prejel nagrado zlati znak ZRC SAZU, leta 2002 Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko za pesmi Rosa in Jenkovo nagrado za zbirko Hipodrom. Njegova najljubša knjiga pesmi je Modra obleka. Je pa vsaka zbirka različna, kot da bi brali drugega avtorja, je poudaril Andrej Medved.

Nujnost poezije je zbirka esejev, večina med njimi je bila že prej objavljena v različnih edicijah in zbornikih. “Večino esejev sem potem preuredil, pravzaprav na novo napisal,” je pojasnil Komelj. Prevaja iz portugalščine, španščine, angleščine, ruščine, srbohrvaščine, nemščine in francoščine. Predvidevali bi, da te jezike tudi dobro govori. “Niti ne. Na Portugalskem se ne znajdem v trgovini. Veliko laže prestopim na višji nivo jezika. Nimam težav z razumevanjem težkih Pessojevih pesmi,” je o svojem odnosu do jezika obiskovalcem zaupal Komelj. Pier Paolo Pasolini, Fernando Pessoa, Eleonora Fonseca Pimentel, Gerard de Nerval, Cesare Pavese so le nekateri med avtorji, ki jih je v slovenščino prevedel Komelj. Prevaja izključno dela, ki so mu všeč in v katerih se najde. “Najbolj me zanimajo taki avtorji in avtorice, ki so poskušali premakniti nekaj bistvenega v odnosu do simbolnega. Tisti, ki niso razumeli poezije kot estetiziranega polja literature, ampak kot postavljanje novih meja mogočega in nemogočega,” je o tem, kaj ga pritegne, povedal nagrajenec.

Najboljši prevod je po njegovih besedah tisti, ki nastaja veliko časa: “Všeč mi je misel, da prevod nastaja trideset let”. Kot je povedal, njegova dela, pa naj bodo to pesmi, prevodi ali eseji, nastajajo veliko časa: “Vsak tekst pišem dolga leta”. Prav zato mu je všeč esej kot zvrst: “Esej mi je ljub, ker res pomeni poskušanje. Nikoli se ne konča.” Njegova dela so prodorna, temeljita, dolga, predvsem pa nekonvencionalna. “Ne ukvarjam se z zvrstjo. Ne maram pisati že v naprej postavljenih klasifikacijah. Kak podatek rad skrijem v opombe,” o posebnostih svojega pisanja pove Komelj. PETRA MEZINEC

---