Na mesto ženske stopa jabolko
V galeriji Cankarjevega doma bodo jutri zvečer odprli razstavo Moji rajski vrtovi. Primorski slikar, grafik in ilustrator Rudi Skočir, ki že desetletja, skozi ves opus, ostaja zvest risbi in človeški figuri, v najnovejšem razstavnem projektu sooča svoja najstarejša dela in najnovejša platna.
Vzhodno od raja, akril na platno, 2012
LJUBLJANA> Rdeča nit, s katero je mogoče povezati razstavljena dela, je raj. “Kot kaže, se motivno vračam k svojemu ustvarjalnemu izhodišču. Zanimivo se mi zdi predvsem to, da je bil raj, kot sem ga upodabljal v mladih letih, precej teman. Bil je skorajda črn, danes pa ga vidim drugače - svetal je. Je pa verjetno res, da začne človek z leti drugače sprejemati življenje in zlasti minljivost, tudi lastno,” pojasnjuje Rudi Skočir, ki je lani, ko je praznoval 60 let, pripravil velik razstavni projekt. Ta je gostoval v šestih slovenskih krajih, ki so bili pomembni za Skočirjevo ustvarjalnost.
Tudi Moji rajski vrtovi so na nek način slikarjeva inventura, saj na omenjeni razstavi postavlja v dialog dela iz 80. let in tista z najnovejšo letnico. In čeravno bi marsikateri občudovalec Skočirjevega slikarstva pričakoval, da je most med deli z začetka Skočirjeve poti in njegovimi današnjimi platni ženska figura, ki je sicer v njegovem opusu stalnica, ni tako. Še pred žensko je bilo, tudi pri Skočirju - jabolko. In to na ima na najnovejših platnih vidnejšo vlogo. “Jabolko razumem kot sad spoznanja. A spoznanja o življenju, ki ga živiš in spoznavaš tako s sončnih kot s senčnih plati. Zato tega sadeža v svoje slikarstvo ne vključujem v izvornem pomenu, pri meni nima religioznega naboja. V začetku sem jabolka upodabljal zelo ploskovito, na enem novem delu pa je jabolko že skoraj mala plastika.”
“Obračun” pa se Skočirjevih novih platnih izkazuje še v nečem: z njegovih slik se počasi umika dolgoletna protagonistka - ženska figura. “Čutim, da sem na razpotju. Razmišljam ali bi sploh še nadaljeval s človeško figuro. Spoznal sem namreč, da lahko tudi brez nje ogromno povem. Zdaj še ne vem, ali bo figura še ostala, ali se bo začela skrivati, tako kot na dveh od zadnjih slikah ... Slutim, da v prihodnje na mojih delih ne bo več figur, ampak samo še simboli.”
A to ne pomeni, da prepoznavnih Skočirjevih žensk, na razstavi ne bo. Bile so na njegovih zgodnjih risbah, le da je bila njihova vloga drugačna, kot v slikarjevih kasnejših delih. Umetnosti zgodovinar dr. Damir Globočnik v spremnem besedilu k razstavi med drugim zapiše, “da ima ženska na Skočirjevih platnih sprva vlogo prispodobe temeljnih eksistencialnih vprašanj, postopoma pa se je začela spreminjati v odraz slikarjeve osebne mitologije.”
Kot pravi Skočir, se mu “njegova ženska” trenutno največkrat razkrije kot zlitje figure in simbola - kot drevo življenja: “Mislim, da ženska dejansko tudi to je.”
MAKSIMILJANA IPAVEC