Mož z dvema suknjičema

Peter Martinc (1899-1978), profesor francoskega in italijanskega jezika ter nekdanji ravnatelj Gimnazije Koper, je s svojo ljubeznijo ter predanostjo francoski kulturi in jeziku marsikoga navdušil za študij francoščine.

KOPER > Pred 15 leti so v Kopru njegovi nekdanji dijaki ustanovili društvo in ga poimenovali po njem, predsinočnjim pa so se mu poklonili z literarnim večerom, na katerem so v ospredje postavili Martinčev odnos s prijateljem Srečkom Kosovelom (1904-1922).

Pred petimi leti, ko je Kulturno društvo Peter Martinc praznovalo prvo “desetko”, so medse povabili pesnika Tomaža Šalamuna, ki ga je profesor Martinc, tako kot še mnoge, “zastrupil” s francoščino. In to do te mere, da je v mladostnem snobizmu sklenil, da bo pisal v francoščini. To se sicer ni zgodilo, je pa Šalamun iz francoščine kasneje prevedel Mandarine, znamenito delo Simone de Beauvoir.

Verjetno je naključje, a vsekakor zanimivo: Peter Martinc je bil povezan s še enim pesnikom, ki je s svojim avantgardizmom spremenil tok slovenske poezije. S Srečkom Kosovelom sta se srečala med študijem v Ljubljani, v začetku 20. let minulega stoletja. Njunemu odnosu se je predvsem prek pisem, ki sta si jih izmenjavala, posvetila dr. Lucija Čok.

Fant z izjemno duhovno močjo

V eseju Srečko in Peter, ki ga bodo koprski frankofili (v sodelovanju z ZRC Univerze na Primorskem) v slovenščini in francoskem prevodu izdali naslednje leto, je Čokova, sicer Martinčeva dijakinja, izrisala zbliževanja, izmenjevanja pogledov in misli, pa tudi razhajanja prijateljev, ki sta mladost živela v turbulentnih letih po koncu 1. svetovne vojne.

“Srečka imam v spominu kot na videz bledičnega fanta z izjemno duhovno močjo. Ta je bila v njegovi ustvarjalnosti,” se je Kosovela v pogovoru z Vesno Čehovin, novinarko Radia Koper leta 1976 spominjal Peter Martinc. V oddaji, v kateri je spomine na Kosovela poleg Martinca s poslušalci delil še Avgust Černigoj, je legendarni koprski profesor povedal še, da je Srečko ves čas nekaj pisal: “Iz njega so te pesmi vrele čisto, kot nekakšna prasila. Nič narejenega ni bilo v tem.”

Avantgarda iz Francije

Lucija Čok je esej Peter in Srečko razdelila na pet poglavij, naslonila pa na pisma, ki sta si jih izmenjevala predvsem leta 1924, ko je Martinc študiral v Franciji, ter na dele njune korespondence, objavljene v Kosovelovih zbranih delih. Po oceni zgodovinarja dr. Salvatorja Žitka, ustanovnega člana koprskega frankofilskega društva ter Martinčevega dijaka, ki je v pogovoru s Čokovo približal njen esej občinstvu, je njuno dopisovanje zanimivo tudi zato, ker se v njem razgrinja duh časa. V pismih, ki sta si jih pošiljala, ko je Martinc študiral v Aix en Provence, je bodoči profesor francoščine pesnika seznanjal z avantgardnimi tokovi v francoski književnosti in mu pošiljal literarno revijo Nouvelles littéraires ter seveda knjige.

Nacionalno čuteči humanist in kozmopolit

“Včasih se mi zdi, da imamo mi s temi ljudmi mogoče tudi z Appolinairem in Cocteaujem nekaj sorodnega, bohemskega in vendar ne brezsmiselnega,” je med drugim Kosovel napisal Martincu. In dodal, da z veseljem bere tiste knjige, ki mu jih pošilja. V pismih sta si izmenjevala tudi poglede na filozofijo, vlogo intelektualcev v družbi, socialno in narodno vprašanje. “Za Martinca bi lahko rekli, da je bil nacionalno čuteči humanist in deloma tudi marksist. Kosovel se je odzival drugače, v njem je prevladoval kozmopolitski pogled,” meni avtorica eseja.

Predsinočnji večer je zaokrožila Kosovelova poezija, ki so jo prebirali v izvirniku in francoskem prevodu, svoj pečat pa je dogodku, posvečenem 35-letnici Martinčeve smrti, dala tudi flavtistka Alenka Zupan. Predvsem pa so ta večer preplavljali spomini Martinčevih dijakov.

Ena od anekdot, ki so jo povedali ta večer, govori tudi o tem, da je priljubljeni profesor in izjemni pedagog, nosil le dva suknjiča: enega poleti, drugega pozimi. Suknjiča pa je moč razumeti tudi kot metaforo o identiteti ponosnega Primorca, zaljubljenega v francosko kulturo prav toliko, kot je bil njegov prijatelj Srečko rad ogrnjen v “majhen plašč besed”.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---