Metalcamp: pekel v paradižu

V zraku je bilo čutiti veliko vznemirjenje. Obhod po taboru, kjer so metalci šotorili, je spominjal na tabor hunskih vojakov pred bitko. Eni so se umivali in oblačili v metalsko uniformo, drugi so ležali pred šotori, tretji so se v skupini pogovarjali. V zraku so bili Slayerji.

Odpri galerijo

TOLMIN>> Najprej so na glavni oder prijezdili jezdeci Apokalipse, nemški Die Apokalyptischen Reiter in napovedali skorajšnji konec sveta, predvsem pa segrevali ozračje za prihajajočo večerno bitko. Kljub deathmetalski atmosferi je bila v zraku vendarle nekakšna melodija, ki je bodrila srca. Nemce so zamenjali Finci, deathmetalski Kalmah, ki se je napovedal kot neukročena pošast, ki se dviga iz finskega močvirja, peli so o herojih, precej bolj na trdo. V amfiteatru pred glavnim odrom se je zbirala vojska metalcev, v tisočih. Ko so Kalmahi zapustili oder, je bilo občinstvo v črnem že dobro ogreto, začeli so klicati thrash metal bogove z imenom Slayer, eno od najbolj pričakovanih skupin letošnjega Metalcampa, “headlinerja”tega shoda. Nastopili so tretji dan Metalcampa, v četrtek zvečer.

Ko se je na ozadju velikega odra pojavila še njihova “zastava” in ko so pripravili še dodatno ozvočenje, je bil čas, da se “ubijalski performans začne; čas za popolno uničenje čudovitega metalskega paradiža,” kot so napovedali njihov prihod. Ob prvih tonih se je množica posameznikov spremenila v eno samo, z energijo nabito utripajoče telo. Utripalo, pravzaprav udarjalo in vibriralo je dobro uro in pol, energija z odra je pljusknila v publiko in od tam kot val nazaj na oder. Klavci iz Kalifornije - Slayerji so igrali stoično, klasično in predvsem metalsko, brez nobene dodatne scenografije in koreografije. Poslovili so se z zaključnim vencem, v katerega so zvarili tri velike hite Raining Blood,Black Magic in Angel of Death. “Bilo je boleče,” je koncert komentiral nekdo iz občinstva.

Glavna bitka se je izbojevala, za njo je ostalo pogorišče, v soju sveč in gorečih križev so na oder stopili Watain, zastavo v rajsko zemljo Metalcampa so zapičile najtemnejše stockholmske horde black metala. Volkovi iz pekla, kot se sami imenujejo, so razkrivali skrivnostne citate iz knjige njihovih glasbenih praznovanj.

Njihove temačne melodije so se agresivno in toksično prebijale skozi zvočne valove, magičnost celotne podobe so pridali z udarjajočimi bobni in zastrašujočim vokalom. Sladostrasten žrtveni obred je zanetil ogenj v tistih dušah, ki so še ostale na bojišču; tistih dušah, ki si po Slayerjih niso privoščile piva.

Tolmin je oživel

Metalcamp se v Tolminu dogaja že od leta 2004, sprva so prebivalci ta nenadni udar črno odetih dolgolascev sprejeli z zadržkom, a kmalu nato spoznali, da gre za prav prijetno in zanimivo subkulturno druščino. Danes se ga veselijo tako rekoč vsi, celo starejše gospe, ki jih grmenje, ki prihaja od sotočja Tolminke in Soče, sploh ne moti. “Zaradi mene bi bilo lahko še bolj na glas,” je presenetila z izjavo starejša gospa in dodala, da jo je prejšnji večer imelo, da bi šla kar dol ... Taka močna energija da je bila.

V Tolminu je veliko domačinov v času festivala vpletenih v dogajanje. Velika večina udeležencev sicer biva v šotorih na Sotočju, metalci pa zasedejo tudi vse proste prenočitvene zmogljivosti v mestu. Stik z domačini je tako še pristnejši in neposreden, osemletne dobre izkušnje pa Metalcampu pišejo tudi lepo prihodnost, čeprav se vsako leto od nekje sliši, da ga bodo naslednje leto preselili drugam, a zaenkrat so, po besedah službe Metalcampa za stike z javnostjo, to le govorice.

“Imamo jutra”

Jutro po divji koncertni bitki je bilo sveže in umirjeno, iz enega od šotorov je bilo slišati razneženi Soldier of Fortune Deep Purplov. “Če primerjam Metalcamp z drugimi festivali, je ta nekaj posebnega. Ima reko, kjer lahko plavaš! Je dobro organiziran, koncerti so super, skupine dobro izbrane, zastopani so vsi metalski žanri, plaža čudovita, hrana je na razpolago ves čas, predvsem pa je v zraku dobra energija,” je povedal Francoz Julien Badier. Slayerje je nalašč zamudil, ker so mu ljubši nastopi z bogato scenografijo in kostumografijo, od koncertnega dogajanja pa si bo najbolj zapomnil vzpon kitarista skupine Airbourne na vrh odrske konstrukcije, od koder je soliral. “To je več kot festival, to so počitnice,” meni Badier, njegov kolega Mickael Bonnevialle pa pripomni: “Pa še nekaj je, imamo jutra! Na drugih festivalih po Evropi se koncerti odvijajo od 12. do 24. ure, tu pa se začenjajo okoli 16., 17. ure, tako da se lahko naspimo, naplavamo in sploh naužijemo tega rajskega okolja.”

O samem družabnem življenju v kampu Mitja iz okolice Nove Gorice pove, da so metalci zelo kul, da tu vlada večja toleranca kot povsod drugod. Spoznal je ljudi iz Švedske, Norveške, Finske, ki so sicer uspešni menedžerji in odvetniki, v poslovnem svetu imajo na zatilju spete lase, v zasebnem življenju pa so metalci. “Nekatera besedila so družbeno angažirana, denimo Slayer, ki pravijo, če vladaš v krvi, bo kri deževala; pokažejo na velike mogotce, korporacije - angele smrti, ki hočejo od nas vse, še zadnjo kapljo krvi“,” pravi Mitja in festival opiše kot: “Imaš močno nabito energijo, agresijo na eni strani, na drugi pa popolno sprostitev - čilaut. Je kot intenziven trening in potem pavza, pa spet trening in pavza.”Kaj pa sama glasba? V speed metal ritmu Mitja začne naštevati vse žanre in podskupine metala. “Imaš power metal, folk, thrash, death, epic, gothic, pirate metal ... pa love metal.” Love metal? “No, to sem si kar sam izmislil...”KLAVDIJA FIGELJ

---