Maja Gal Štromar bo predstavila pesniško zbirko Boginja z zamudo
“Prijateljica, včasih znanka, sovražnica ojeklenela.” Vse te in še mnogo, mnogo več obrazov ima pesniška zbirka Maje Gal Štromar Boginja z zamudo, ki je konec lanskega leta izšla pri Založbi tržaškega tiska. Njena posebnost je tudi dodana zvočna knjiga, na kateri je poezijo uglasbila Tinkara Kovač.
Pesniška zbirka Boginja z zamudo Foto: Maja Pertič Gombač
“Herojstvosamurajstvo” zbirke bosta avtorica spremne besede Nives Cergol in Maja Gal Štromar predstavili v četrtek ob 19. uri v koprskem Circolu.
>Se boginje z zamudo rojevajo iz prizadevanj za popolnost?
“Vse življenje tlačimo krog v kvadrat ali pa obratno. Naučili so nas, da je življenje linearno, tako delujemo po kodeksih, v nas pa utripa in nas presega cikličnost. Beseda prizadevanje spada med imperative. Čutenje in sprejemanje nepopolnosti ali pa, če hočete, zamud, je popolnost. Skratka, v naši nepopolnosti smo, na tej zemeljski zgoščenosti, že sami po sebi dovršeni. Večkrat se rodimo in večkrat umremo še v tem življenju, ali ni to popolno?”
>Lani ste izdali tudi roman, v katerem se svojevrstno soočate s preminulim očetom, ki se znova pojavi v več pesmih.
“Soočanje s smrtjo je tema, ki je noben obračun ne zaključi. Tema, ki ne prenese obračuna. Teh stvari se ne da odrezati. Smrt je zakodirana v nas, skozi smrt bližnjih dojemamo svojo minljivost. In končno, tudi izkušnja smrti nas še čaka. Prej bi rekla, da gre za 'žlahtno sprijaznjenje'. Sicer pa so pesmi nastale še za časa očetovega življenja in jih je tudi prebral. Roman je nastal dve leti kasneje. Toliko glede zemeljskih zamud pri izdaji knjig (smeh).”
>Matižejnaženasrna, komunistkažrtvovanja, pionirkabrigadirka ... Kdaj se rodijo skovanke?
“Najbrž tedaj, ko je osnovna beseda prekruta, predirektna, okorna. Ko s svojo izrabljenostjo in ofucanostjo pove premalo ali pa morda ščepec preveč. Potrebuje odmik, distanco, nekaj obešenjaškega humorja. Kot bi na paleto poskušala zmešati poseben odtenek barve. Tak, ki ustreza notranji vibraciji. Jezik je živa tvorba. No, srečo moraš imeti z lektorji, pri poeziji je z njimi nekoliko lažje, licencia poetica, pri prozi se pa z mojimi neologizmi marsikdaj zatakne. (smeh) Debate na to temo so zelo zanimive. Sploh, kaj je jezik, kako me določa in obratno, kako jaz njega. Saj vemo, meje mojega jezika so meje mojega sveta.”
>Kako bi s skovanko poimenovali vašo posebno pesniško obliko?
“Pazapojmopesemosvobodi.”
>Kako so besede dobile še melodijo?
“Od vedno sem bila povezana z glasbo. Notranji ritem besed, muzikaličnost je že vtkan v besedi sami in v tem, kako jih gnetemo med seboj. Čutim, da uglasbene besede zadobijo nov polet. Širša krila. Nove pokrajine, zamah, zemljevide, labirinte. Beseda postane meso. Postane večji prostor, širjava, ki se poglablja. Dotik je intenzivnejši. In tedaj ni zamud. Le ujet trenutek večnosti. Posebna omama ali pač stanje največje lucidnosti.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ