Maestro z vehemenco in mladostnim žarom

Predsinočnjim so v Kulturnem domu Nova Gorica pričeli z nizom koncertov 32. sezone glasbenega abonmaja. V nabito polni veliki dvorani je gostoval letošnji slavljenec, 80-letni Anton Nanut, ki je v goste pripeljal Simfonični orkester RTV Slovenija.

Kot solist je bil najprej napovedan pianist Ivan Skrt iz Kanala ob Soči, a se je po mariborskem fiasku pred dnevi, ko naj bi bil precej nepripravljen in slab (tako so vsaj poročali prisotni) sodelovanje obeh Kanalcev predčasno končalo in v Novo Gorico je Nanut pripeljal odlično violinistko, tudi diplomantko Moskovskega državnega konservatorija P. I. Čajkovskega Nadeždo Tokarevo.

Solistka je bila več kot imenitna “zamenjava” za Skrta. V interpretacijsko zahtevnem Koncertu za violino in orkester v D-duru, op. 35 Petra Iljiča Čajkovskega je svoj nesporen talent razkrila na več nivojih. Občudovali smo njen občutek za oblikovanje dinamičnih fines, virtuozno je izvedla vse najtežje pasaže in tonske kombinacije, prefinjeno je oblikovala melodične loke, predvsem pa je zelo sugestivno zmehčala orkester, da ji je sledil po puhasti in na trenutke sladki romantični zvočni pokrajini. Skladatelj je violini namenil tako rekoč pevsko vlogo. Slavno delo ima veliko pasti, predvsem v smislu pretirano vznesene interpretacije.

Tokareva je tokrat uveljavila ženski princip in, naj se sliši še tako šablonsko, koncertu vdahnila več miline kot surove virtuoznosti. Posebno v dinamiki, kjer je blestela v super tihih flažoletih. Izvedbeno resnično na najvišji ravni, kar je z gromkim aplavzom nagradilo tudi občinstvo.

Novogoriški koncert je sicer spadal v sklop letošnjih Kogojevih dni in je uvodoma ponudil tudi Andante za violino in klavirMarija Kogoja, ki ga je za godalni orkester priredil Franc Avsenek. Skladba ima melanholično, skorajda depresivno osnovo. Toni tečejo kot reka življenja v nekakšnem prostem teku proti smrti, brez možnosti povratka, brez upanja na odrešitev.

Kogojeva glasba je pogosto taka, prepletena z bivanjskimi dilemami, kjer kraljuje nekakšna vdanost v usodo, čeprav preseneča z zanimivimi kreativnimi akcenti. Kogoj je bil glas(be)nik smrti, je pa poznal tudi radost in veselje. Močni kombinaciji emocij se je Nanut popolnoma podredil in skladbo oblikoval z izjemnim občutkom za vsebino in sporočilo.

Pravo presenečenje, po že tako izjemno dolgem koncertu, pa je bila izvedba Patetične simfonije Petra Iljiča Čajkovskega, ki so jo glasbeniki poustvarili v drugem delu. Nanut je ustvarjalen, da je veselje, njegova moč je enormna. Ko smo že pričakovali nekaj ležernosti in “utrujenosti”, se je zgodil dirigentski navdih, kot ga le redko doživimo. Simfonijo št. 6. v h-molu, op. 74 je maestro oddirigiral s tako mladostnim žarom, s tako vehemenco in prepričljivostjo, da smo kar obstrmeli. Kje jemlje moč? je obviselo v zraku. Skladba, ki zahteva izjemno psihološko in fizično koncentracijo, pa je zrasla v strašno dramsko pripoved o usodi, ki odloča o življenju in smrti.

JOŽE ŠTUCIN

---