Ljubezen ne potrebuje prevoda

Ko organizatorji koncertov na domače odre pripeljejo glasbenika oziroma zasedbo, ki je v tistem hipu na vrhuncu moči, priljubljenosti in ima v ognju nekaj uspešnic, njihovo izbiro obiskovalci običajno dobro nagradijo. To se je zgodilo tudi minulo soboto, ko je v nabito polnih Križankah nastopila Isabelle Geffroy.

LJUBLJANA> 32-letna francoska kantavtorica, ki jo javnost pozna kot Zaz, je ta hip zares vroča roba: njeni koncerti so razprodani (tudi sinočnji na Dunaju je bil), z raskavim, nekoliko počenim glasom ter mešanico džeza, soula, gipsy-swinga in še česa, pa v svoj svet potegne vse generacije - od otrok do srebrnolasih gospa in gospodov.

Pred ljubljansko občinstvo je priskakljala s skladbo Les passants, ki poslušalcu zaželi dobrodošlico tudi na plošči. V skoraj dve uri trajajočim koncertu je Zaz s spremljevalno zasedbo nanizala vse, kar lahko slišimo na njenem prvencu, vključno z največjo uspešnico Je Veux. Občinstvu, ki so ga pred njenim prihodom dodobra ogreli domači gipsy swingerji Manouche, pa je v dodatku ponudila še dve poslastici - Brellovo La Chanson Des Vieux Amants in Ces Petits Riens, ki jo je v izvirniku zapel Serge Gainsbourg.

In četudi si je marsikdo pred koncertom belil glavo, češ, kako mu bo sledil, če ne zna francosko, so se tovrstni dvomi hitro razblinili. Zaz, ki je sicer v angleščini zapela I'm So Excited, uspešnico zasedbe The Pointer Sisters, ob francoščini namreč govori še v jeziku, ki ga razume vsakdo. Iskrenost in neposrednost pač zmoreta preseči jezikovne ovire, do poslušalca pa ne prilezeta le prek ušes.

Droban deklič iz Toursa je na ljubljanskem odru dokazal, da primerjave, ki so pospremile začetek njene kariere, niso iz trte izvite: s slovito Edith Piaf si ne deli le specifičnega glasu, pariških ulic, ki so bile za obe prvo koncertno prizorišče, marveč tudi izjemno izpovedno moč in karizmo. A da opravimo hitro - Zaz ni nova Piaf. Je otrok svojega časa, kar navsezadnje puhti iz njenih skladb. Medtem ko skače, pleše, dirka z enega konca odra na drugega, poje o svetu, kot ga čuti, vidi in občuti. Do njega je kritična, a to pove subtilno, poslušalcu pa da jasno vedeti tudi, v kaj verjame. Nemalokrat trpke zgodbe zna oviti v svetlo avro, občinstvu pa pošilja preprosto sporočilo, ki ga velikokrat težko dojamemo - vse, kar šteje, je ljubezen.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---