Klavir, jazz, Kras in morje

15-letni Max Zuliani je šele pred kratkim odkril razsežnosti glasbe, ki mu omogočajo izražanje svojih zanimivih mladostnih zgodb. Z intenzivnim odkrivanjem črno-belih tipk in zvoka klavirja je v pičlih treh letih osvojil kar nekaj visokih priznanj.

ROJAN > Med nagradami, ki jih je Max Zuliani doslej osvojil, izstopata absolutna nagrada na državnem tekmovanju mladih glasbenikov Republike Slovenije leta 2011 (v klavirskem duu s Simonom Kravosom) in prva nagrada ex-aequo na lanskem 13. mednarodnem klavirskem tekmovanju za nagrado mesta Gorica.

Mama Daniela in oče Fabio sta Maxa že kot majhnega dečka vodila na koncerte legendarne pianistke Marthe Argerich, jazz pianista Omarja Sose in celo skladatelja Krzysztofa Pendereckega. A mladi Max se je na njihovih koncertih dolgočasil in niti za trenutek ni pomislil, da bi glasba postala njegova življenjska izbira. “Imel sem šest ali sedem let, ko sta me starša peljala na koncert Argericheve v Trstu. Žal takrat nisem ničesar razumel, in imel sem občutek, da glasbenega večera ne bo nikoli konec. Spomnim se tudi, da je imela pianistka zelo dolge črne in sive lase, in da njena koncertna obleka še zdaleč ni bila elegantna kot bi to pričakoval od slovite koncertantke,” pripoveduje Max, ki se je pri desetih letih vpisal na Glasbeno matico Trst in s pomočjo učiteljice klavirja Tamare Ražem Locatelli odkril povsem nova obzorja svojega zanimanja. Stroga, energična, a hkrati ob koncu pouka tudi nasmejana profesorica je v Maxu z velikim uspehom prebujala ljubezen do glasbe, ga spodbujala pri odkrivanju resnice o glasbi sami: “Glasba je oblika sporočanja čustev in misli. Te pa morajo seveda biti nove in originalne,” je prepričan mladi pianist, ki na domačem stenskem klavirju Yamaha najraje vadi klavirska dela Sergeja Prokofjeva, Bele Bartoka, Ludwiga van Beethovna, Sergeja Rahmaninova in seveda Johanna Sebastiana Bacha. “Rdeča nit glasbe vseh teh skladateljev je, da imajo izjemno energijo. Bach je sicer bolj umirjen, ni agresiven, ni romantičen, a so zelo zanimive njegove večkrat ponavljajoče se ritmične sheme - te ustvarjajo duševni crescendo, ki je pogosto močnejši ali vsaj enakovreden moči poznoromantičnih skladb,” razmišlja Max, ki ima zelo prefinjen okus tudi pri izbiranju samih interpretov.

Dela Bacha posluša v izvedbah Svjatoslava Richterja in Glenna Goulde, skladbe Chopina v izvedbah Alfreda Cortoja in W. Davidoviča Ashkenazija … Sicer dijak klasičnega liceja France Prešeren v Trstu večkrat potoži, da ima premalo časa in zato dnevno vadi le dve uri in pol. Bolj kot solistično nastopanje mu je všeč igranje v duu in njegova želja je, da bi nekoč igrala skupaj z bratom dvojčkom violinistom. Glasbena tekmovanja mu pomenijo pozitivno izkušnjo in izziv, predvsem s samim seboj, nastopi pred občinstvom pa možnost posredovanja svojih spoznanj in občutij drugim: “Glasba je nastala, da bi jo delili z drugimi, da bi se ob tem tudi zabavali.”

Sedem zlatih absolutno prvih nagrad je v štirih letih na tekmovanjih TEMSIG, Paolo Spinchich v Trstu, Salieri v Legnanu, Rospigliosi v Toskani, Tomaž Holmar v Naborjetu, Citta di Gorizia v Gorici osvojil Max Zuliani, ki se prav v teh dneh pripravlja na novo tekmovanje v Trevisu. Na vztrajni poti so mu v veliko pomoč tudi izpopolnjevanja pri profesorici Isabelli Lo Porto na konservatoriju v Benetkah in pri profesorju Sijavušu Gadžijevu v Gorici.

Ko pa Max ne uri svojih prstov na klaviaturi, posluša jazz, se predaja lepotam Krasa in morja v Tržaškem zalivu, si ogleda slike Lojzeta Spacala, enkrat na teden plava, rad pa tudi teče po barkovljanskem nabrežju.

TATJANA GREGORIČ

Radio Koper

---