Katero uho sploh še sliši?
Ko srečamo se čez mnogo let, v parku kamnitih besed … je krasen rezime pesniškega recitala, ki sta ga minulo sredo v Artsredici (Kulturni dom Nova Gorica) oblikovala glasbenik Jure Tori in recitator Jure Longyka.
Za glasbo je skrbel Jure Tori (levo), za besedo Jure Longyka Foto: Atelje Pavšič Zavadlav
NOVA GORICA> Čas, ki poetični rahločutnosti ni naklonjen, čas, v katerem prevladuje brutalno izrazoslovje političnih in drugačnih bojev, čas, ko pesem komaj še tli nekje v zakotju, je osul poslušalstvo na komorno skupinico, ki pa je v recitalu našla vse, kar lahko vrhunska umetniška predstava ponudi.
Jure Tori je v prvi vrsti harmonikar in tudi avtor zelo diskretne, na trenutke pa izjemno ekspresivne glasbene spremljave. Srčika celotnega poetičnega cikla tega večera najbolj recitiranega avtorja Rudija Medveda, je ljubezen. Lirika torej, ki seveda v svojem radostnem in osvobajajočem naročju pestuje tudi smrt. Eros in tanatos. Ljubezenske pesmi v sebi skrivajo poprh pelina, kar je pesnik lepo izrazil. Medved je, čeprav ne več rosno mlad, pred časom izdal svoj pesniški prvenec Okruški večera / Ostanki spomina, kjer se zelo kultivirano in spretno vrača v območje rimane, ritmično urejene poezije, prav take, ki kliče po recitaciji, po “melodičnem” branju. Najprej je te pesmi recitiral Polde Bibič, po njegovi smrti pa je vlogo prevzel Jure Longyka. Krasen glas, lepo artikuliran govorec, tudi spreten pripovedovalec brez mašil se je v tej vlogi imenitno znašel. Še več, poeziji je vdahnil sapo, ritem in dinamiko, interpretacijo in polet, da verzi brez težav dosežejo slehernega poslušalca. S Torijem sta se ujela natanko tako, kot od klasičnega recitala pričakujemo - glasba je na trenutke podčrtavala besedilo, občasno pa je na krilih metafor presegla besede in razširila vsebinsko sporočilo v abstrakcijo melodičnih izmišljij. Kljub osrednji tematiki, ljubezenski liriki, pa nastopajoča nista mogla preskočiti resničnosti današnjega časa. V sklopu poezije Ivana Cankarja sta predstavila tudi jasnovidno (za naprej in za nazaj) pesem o “tatovih, ki se mimo nas vozijo v zlatih kočijah”, ter tako brezčasni liriki dodala časovno dimenzijo trenutka. Ampak hudo diskretno in brez sile. Cankarjanska “medigra” ni v ničemer zmotila trpko-sladkega duha Medvedove poezije, v kateri smo pravzaprav odkrili izjemnega poeta univerzalnih vrednot.
Naš trenutek, izropan mehkobe in fines, napičen na kol hedonizma in pohlepa, prav kliče po apoliničnem, po subtilnem in rahlem. Toda kdo tako poezijo lahko še sliši in opazi? Kam padajo iz najbolj intimnih kotičkov duše izpete pesmi? Se kdaj čas sploh še ustavi ob besedni strukturi, ki opisuje hip? Koga danes še zanima pesnikova “Laura”, ki je najlepša zjutraj, opoldne in zvečer? Katero uho še sliši minimalističen ostinato tankih tonov harmonike, ki kličejo pesniške angele?
Za našo skupinico poslušalcev, ki se je popeljala v dvojcu brez krmarja po širnem vesolju poezije, ni bilo dilem. Če kdaj, nas je prešinilo, potem je danes poezija najbolj potrebna medicina za ranjeno srce zmedenega človeka.
JOŽE ŠTUCIN