Hvala, da si nam strla srce

Z več kot osemdesetimi koncerti v dvajsetih letih je festival Folkest postal nepogrešljivi koprski kulturni fenomen, za katerega skrbi AIAS - Italijansko društvo za umetnost in prireditve, ki je predsinočnjim predstavilo tudi novo, jubilejno knjigo Folkest - Koper, glasbena mavrica. Dve desetletji koncertov je sklenil nastop kantavtorice Nade, ki je s kitaristom Faustom Mesolello prepričala z močno interpretacijo.

KOPER>“Marsikdaj je ne slišimo, a je vedno tu, kakor sonce, ki ne preneha obstajati zgolj zato, ker ga prekrivajo oblaki. Kadar se zdi, da okrog nas ni glasbe, je ta gotovo na drugem koncu sveta del življenja nekoga drugega,” je v knjigi zapisal Andrea Del Favero, umetniški vodja Folkesta, matičnega festivala, ki v Spilimbergu poteka že 37 let.

“Delovno srečanje, kavica po snemanju oddaje, pogovor med prijateljema in rodila se je zamisel,” je rojstvo zamisli, da bi Folkest zaživel tudi v Kopru ter tako na svoj način presegel takrat še kako zaznavne meje, opisala Ljuba Sušanj, kar je potrdil Roberto Colussi, predsednik AIAS, ki se je pred dvajsetimi leti tudi s posredovanjem glasbenika Daria Marušića z Del Faverom lotil čezmejnega projekta.

“Leta 1992, po osamosvojitvi Slovenije, se je vojna nadaljevala le nekaj sto kilometrov od nas, kjer so ljudje še umirali in se bojevali, zato smo prišli do razmisleka: pripeljimo v mesto ljudi in glasbo, ki nam bodo pomagali prebroditi tako težke trenutke,” se je takratnih vzgibov spominjal Colussi. Mnogi spomini na drugo desetletje Folkesta so ujeti v številne fotografije, ki v drugi publikaciji (prva je izšla pred desetletjem) pričajo o zanimivih mednarodnih gostovanjih - od divjega punjabija indijsko britanske zasedbe Achanak do letošnjega poletnega koncerta kantavtorja Roberta Vecchionija, ki bo ostal v spominu tako po moči besede kakor glasbe.

Podobno bi lahko zapisali za predsinočnji občuteni nastop Nade, nekdanje zmagovalke sanremskega festivala in kasnejše kantavtorice, ki se je občinstvu takoj prikupila z zmagovalno Il cuore e' uno zingaro (Srce je cigan) iz leta 1971 in z nagovorom, v katerem je izrazila hvaležnost, da njeno ime v vsaj našem jeziku nekaj pomeni - upanje.

Ob spremljavi izjemnega kitarista Fausta Mesolelle, ki je v svoji dolgi karieri spremljal mnoga velika imena italijanske glasbe, tudi Paola Conteja ali Andreo Bocellija, se je s svojim značilnim raskavim čutnim glasom sprehodila skozi različna obdobja svoje glasbene poti.

Ob Come faceva freddo (Kako je bilo hladno) se je spomnila svojega prijatelja kantavtorja Piera Ciampija, v tradicionalni toskanski Maremmi preklela svojo rodno zemljo, se vrnila na konec 60. let, ko je kariero začela s priredbo nežne Les bicyclettes de Belsize, zabredla v patos neapeljske Lune rosse (Rdeče lune) in z enim svojih s največjih hitov iz leta 1981 Amore disperato (Brezupna ljubezen) občinstvo spomnila, da je bila njena kariera še kako plodna tudi po obdobju, ko je v kolesju glasbene industrije na Sanremu nastopila s komaj petnajstimi leti. Z žarom odrasle upornice je interpretirala tudi več kot štiri desetletje staro Ma che freddo fa, po kateri je svojo virtuoznost v samostojnem delu pokazal tudi Mesolella. Ta se je italijanski skupnosti poklonil z nenavadno in v marsikaterem delu komaj razpoznavno O sole mio, v kateri se je akustična kitara s pomočjo efektov prelevila v električno in poskrbela tudi za malce pravega rokerskega nažiganja, ki pa je znova potihnilo v znano melanholično vižo. V drugem delu intenzivne ure nastopa, v kateri so se pesmi brez prestanka prelivale, so sledile še ostra,povsem avtorska Guardami negli occhi, s katero se je leta 1999 po mnogih letih znova predstavila na Sanremu, Luna in piena (Polna luna) s katero je tam nastopila leta 2007 ter s svojo dramatično privlačnostjo osvojila zlasti radijske postaje.

“Počutim se blizu ljudem, ki govorijo malo. Sramežljivim ljudem. Pogosto se v tišini najdejo mnogi odgovori. V teh časih, ko se veliko, veliko govori in malo pove, sem napisala tole majhno pesem,”je napovedala presunljivo Senza un perché (Brez razloga) v kateri pravi, da se “življenje vrti v neskončnost brez določenega zakaj”. Skok nazaj v čas je sledil z Bacioni a Firenze in s hrepenečo Ti stringeró. V dodatku se je po izdatnem ploskanju za topel sprejem zahvalila še z Grazie.

Tudi tokrat, kakor se pri Folkestu rado zgodi - nazadnje tudi na Vecchioniju -, so tisti, ki so prišli povsem brez pričakovanj, domov odšli prijetno šokirani. Upamo le, da bo za podobne šoke še veliko volje in sredstev tudi v novem desetletju. MAJA PERTIČ GOMBAČ

---