Ena knjiga, ena sama pesem

Spremembe, ki postajajo v pesniškem opusu Andreja Medveda vse bolj opazne, so se začele nakazovati v pesniški zbirki Glanum (Lud Literatura, 2012). V vsaki od zbirk, ki jih je letos izdal v svoji založbi Hyperion, je prav tako kot v Glanumu in kasnejši Pravljici o pavjem repu, pravzaprav le ena dolga pesem, ki teče od prve do zadnje strani.

KOPER > Tudi geografija, ki je določala Medvedove pesniške knjige v minulih letih, ni več ista: Libijo, Provanso, Rim, Mediteran, Afriko je nadomestil ... Koper.

Z Glanumom so pesmi Andreja Medveda postajale vse bolj pripovedne, manj hermetične, dolge forme so se začele drobiti v nekaj vrstične pesmi, ki se od prve do zadnje strani sestavijo v eno samo pesem. V zbirki Perje, solze in zlato na sončnem disku tako izpiše poslavljanje in žalovanje ob bratovi smrti, v Axis mundi ga vodi Borgesovo razmišljanje o Alefu, “točki v prostoru, ki vsebuje vse točke” Deklica z ognjeno glavo je neke vrste Andersenova deklica z vžigalicami, Medved pa je ne postavi v zimsko noč, v mraz, ampak v svet po koncu, v odjek apokalipse. V njegovo Alico v čudežni deželi zdrsnemo prek pahljače igralnih kart in zdrknemo v vodnjak fantazem in fantazmagorij, 1000 + ena noč intonira razmišljanje o smrti. “Drži, pravljičnost ni samo v naslovih, vdrla je v moj pesniški svet. Zdi se mi, da postajam vse bolj pripoveden, morda celo bolj razumljiv,” v nasmehu doda pesnik, filozof in kustos.

Zdi se, da poskuse uvrstitve svoje poezije znotraj žanrskih opredelitev in estetskih tokov še najraje spregleda. “No, vsaj zapomnim si jih ne. Ne zdi se mi, da bi bil modernist, verjetno pa drži, da sem klasicist in da je v mojih pesmih romanticizem,” pojasni Medved, ki v svojih novih zbirkah ostaja - “medvedovski”. Njegova metaforika je še vedno razkošna, iz nje domala druga prek druge vznikajo včasih absurdne, drugič surrealistične podobe, jezik je gost, on pa v njem igriv, in zdi se, popolnoma svoboden. Pravi tudi, da je njegova novejša poezija svetla, čeprav se bralec težko otrese tihega, četudi komaj zaznavnega občutka pritajene groze, ki pronica izza besed.

Nove zbirke so se, tako kot vse skorajda Medvedove dosedanje, porodile iz enega čustva, ki daje ton oziroma uglasi celo zbirko: “Za vsako mojo zbirko je prav čustvo temeljno in primarno. Nekatera se v meni nabirajo dlje časa, druga se porodijo v hipu, zalebdijo in se prelijejo v zbirko.”

Prvencu Vedno znova, ki ga je v samozaložbi izdal leta 1966, je do danes sledilo še 36 zbirk: velik del jih je izdal sam, oziroma v zadnjih letih pri svoji založbi Hyperion.Potem ko je skoraj dve desetletji kot pesnik nemel, se mu je, kot pravi, spet odprlo v novem tisočletju. “Ko se v meni sproži pesniški plaz, pišem hitro, pišem na roko, da rokopis pretipkam, pa potrebujem nekaj let. Ko jih pretipkujem, pesmi le minimalno popravljam, tu pa tam zamenjam vrstni red besed, drugega ne.”

Znotraj čustev, ki sprožijo Medvedov pesniški plaz, je ogromno labirintov, stranpoti, majhnih doživetij. Ta so našla svoj prostor v njegovih novih zbirkah, v pesmi pa so mu padala med vsakodnevnimi sprehodi po Kopru, opazovanjem vrabcev, pogledu na “svilnate jezike palm”. “Kako to, da je Koper v moje pesmi vstopil šele zdaj, ne znam odgovoriti. Tako se je zgodilo ... Nekaj časa sem vsakokrat, ko sem šel na kavo, te drobce zapisoval na hrbtne strani računov, beležil sem majhne sklope drobnih doživetij. Zato je v vseh teh petih zbirkah veliko Kopra.”

Trenutno ima napisanih še deset pesniških zbirk. Prihodnje leto naj bi pri Mladinski knjigi izšli zbirki La chatte, z risbami Živka Marušiča in uvodnim esejem Miklavža Komelja. Pri založbi Apokalipsia, ki je že pred leti izdala Razlagalca sanj, bodo natisnili zbirko Metulj v telesu skarabeja, za pesmi z naslovom Nenadoma, studenci v mlečni cesti, se dogovarja z Beletrino, z dvema manjšima založbama je v dogovoru za zbirki Guba v očesu in Drsenje, v letu.

Čisto mogoče pa je, da bo kakšno od zbirk, ki jih bo v tem času napisal, izdal pri svoji Ediciji Hyperion. Z založbami mu tu pa tam zmanjka potrpljenja: “Ne zmorem čakati leto, dve tri, da knjiga izide. Ko knjigo napišem, jo moram izdati v dveh tednih. Ko je natisnjena, jo odložim, takrat mi breme pade z ramen.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---