Beseda Bog in znakovna mreža

Vse besede imajo svojo zgodovino, svoje načine učinkovanj, vpetost v kontekste in rekontekstualizacije. Zdi pa se, da je beseda Bog, ki jo seveda zaznamuje razvpita zgodovina, tudi v tem oziru nekoliko posebna. Gre namreč za besedo, ki nima nedvoumnega nanosnika, kljub temu ali pa morda prav zato pa je s svojimi učinki proizvedla izjemno interpretativno tradicijo.

Ko razmišljamo o tej besedi, se moramo vselej vprašati, če jo zgolj omenjamo (podobno kot to počnemo tu) ali pa jo uporabljamo (kot večinoma počne vernik, ko se na Boga nanaša osebno in ga kliče). Ta ločnica pri besedi Bog še zdaleč ni samoumevna in je pogosto precej težko določna, vsako versko dejanje je namreč tako teoretično kot praktično, s tem pa v svet vnaša svojo lastno resnico.

Zato lahko glede verskih trditev o Bogu rečemo, kot je ugotavljal že Aristotel glede molitve, da gre za izjave, ki niso niti resnične niti lažne. To pa nas napeljuje na vprašanje, kaj se s to besedo godi danes, ko nas vsesplošna izkušnja uči, da je učinkovanje znakov še precej bolj zapleteno, kot je bilo v preteklosti, danes se namreč z nepregledno hitrostjo vpenjajo v nove in nove mreže pomenov in kontekstov. Naš čas kot tak v največji meri zaznamuje digitalizacija in hipertekstualizacija vse resničnosti, vse, kar doživljamo (na spletu), so teksti, mreže pomenov, ki ne ponujajo nikakršnih jasnih navodil za branje. Najočitnejši učinek tega stanja je, da sodoben čas vedno bolj zaznavamo kot postresnični-čista resnica torej ne obstaja več, če že obstaja, pa človeku ni dostopna.

Brez dvoma ta dokončna prevlada brezmejne tekstualnosti pomeni konec knjige, artefakta, ki je zahodni civilizaciji, ki so jo izoblikovale velike monoteistične religije knjige, jamčil enotnost in zbranost pomena. Danes nimamo več enostavno dostopne trdne točke, ki bi nam omogočila pravilno tolmačenje znakov. Pri knjigi to ni bilo sporno, način branja je bil jasno in nedvoumno začrtan, začelo in končalo se je s platnico. Tekstualnost pa nima ne začetka ne konca, še pomembneje pa je, da nima niti središča. Tega je v stari logocentrični metafiziki vselej na nek način predstavljal Bog, vrhovni porok vsega pomena in smisla. Konec knjige je tako treba razumeti kot poslednjo in najbolj radikalno konsekvenco smrti Boga. Kljub temu pa se zdi, da so nekateri poglobljeni religijski izrazi, ki se zavzemajo za povratek k besednemu značaju religijske eksistence (“V začetku je bila beseda”) in za ohranitev besede Bog, več kot primerni tudi za sodobno nanašanje na tekstualizacijo vseh sfer resničnosti.

Besedo Bog seveda ti pristopi razumejo manj dogmatično, v njej vidijo izraz skrivnosti in nedoumljivosti. Sodobni ameriški filozof John Caputo je tako zapisal: “Kaj če je ime Bog ime vsega, kar je mogoče, vse do nemogočega in vključno z njim?” In zdi se, da tako razumljen Bog, torej kot eksemplarni naziv za nemogoče, še naprej lahko napaja religijsko nanašanje na svet in transcendenco. Takšna religija pa mora vsekakor opustiti svoje preveč ambiciozne tendence in namesto močnih in trdnih stališč ter resnic, zavzeti šibkejše nazore.

Religije so bile od nekdaj razumljene kot formulacija skupnosti, skupna vera ter skupno tvorjenje občestva smisla in nanašanja na transcendenco. Danes pa ugotavljamo, da se tudi skupnostni vidik eksistence prav tako kot resnica in Bog nahaja v veliki krizi. In če so religije še nekako lahko prestale smrt Boga, preko sublimacije pomena to smrt celo povzdignile v svoje osrednje sporočilo, pa se zdi, da s popolnim razkrojem vseh skupnostnih dimenzij bivanja, po padcu berlinskega zidu so namreč vsi komunitarni projekti povsem izgubili na svoji moči, nebrzdani narcisoidni individualizem pa nastopa brez alternative, konec skupnosti in skupnih smislov naznanja tudi njihov dokončen konec.

---