Kje se najdeš, v kateri vlogi se prepoznaš?

Zgodovina se ne ponavlja, ampak se rima. Misel, ki naj bi jo izrekel ameriški pisatelj Mark Twain, nas opozarja na to, da se ne ponavljajo dogodki, pač pa vzorci - vzorci vzpostavljanja moči, vladanja, zatiranja ...

Hkrati pa je v tej misli skrito še eno sporočilo - to je, da je sedanjost zahrbtna, da razvoj dogodkov pogosto ni logičen in pričakovan, kot bi bil, če bi se zgodovina preprosto ponovila z znanimi vlogami dobrih in zlih, ampak se nam cela slika razkrije šele, ko jo vidimo, pa še takrat je ne zmoremo poimenovati s pravim imenom.

Zaradi tega lahko sinovi žrtev neke zgodovinske tragedije postanejo režiserji podobne tragedije, ki se opira na izstradanje in razčlovečenje, ne da bi jih kdo ustavil. Zaradi tega lahko nekje drugje mladi fantje umirajo na tujih bojiščih, ljudje, ki niso več zvesti, padajo skozi okna, očetje odhajajo v zapor, ker je hčerka v šoli narisala sliko, na kateri je obsodila vojno, opozicijski voditelji ne pridejo živi s sprehoda, politični voditelj pa na koncu spet prepričljivo zmaga na volitvah. Nič novega, zgodovina se tam na to vižo rima že od 16. stoletja naprej, le da takrat še ni bilo demokratičnih volitev.

Velika noč je največji krščanski praznik, ki ga resda kot takšnega ne priznavajo vsi, je pa njegova vsebina lahko vsem v dober premislek o sebi. Da pošteno ovrednotimo svojo vlogo in si zavestno izberemo vlogo sočutnega Človeka ...

Vseeno pa sleherniki nismo brezizhodno ujeti v to pesem. Vlogo si, če nismo žrtev, lahko izberemo sami, pa tudi žrtve - to nam dokazuje primorska preteklost - so se pogosto zmogle in se zmorejo aktivno upreti in boriti za tisto, v kar verjamejo. Enako velja za vloge v naših zasebnih življenjih in ožjih skupnostih.

Na cvetno nedeljo so kristjani v cerkvah prisluhnili Kristusovemu pasijonu, zanimivemu evangelijskemu tekstu, pri katerem si bralci razdelijo vloge in tako vernike bolj doživeto popeljejo skozi zgodbo o Jezusovem trpljenju od Judovega izdajstva in Jezusove aretacije v vrtu Getsemani, prek Pilatove sodbe, zasmehovanja, ki ga je bil Jezus deležen od vojakov in stražarjev, poti na Golgoto, ko je moral sam nesti svoj križ, do križanja, smrti in pokopa.

Tistega dne je moral biti v Jeruzalemu velik vrvež, veliki duhovniki in farizeji so bili glasni, Jezusovi podporniki prestrašeni in tihi, predvsem pa so se tam pasla zijala, saj je šlo vendarle za sojenje leta, kot se je pozneje izkazalo, celo za sojenje in dogodek vseh časov. Vprašanje, ki je po tistem dogodku ostalo aktualno za kristjane in nekristjane, pa je, kje si bil oziroma si ti. Kje se najdeš, v kateri vlogi se prepoznaš?

Se prepoznaš v Judi, ki izda svojega prijatelja, v Petru, ki je prepričan, da je v prijateljskem odnosu trden in zanesljiv, nato pa Jezusa trikrat zataji, preden petelin dvakrat zapoje? Morda v velikih duhovnikih, ki hočejo zaradi svojega strahu in občutka ogroženosti na vsak način spraviti s poti drugega in drugačnega? Ti je mogoče blizu Pilat, ki spretno poskrbi za to, da ostane čist - si po Pilatovsko umije roke - kljub dejstvu, da je dopustil zločin? Najdeš svoj obraz v množici zijal, radovednežev, ki se naslajajo nad tujo nesrečo? Med mnogimi vlogami, ki se ponujajo v pasijonu, se lahko kdo poistoveti tudi z Jožefom iz Arimateje, bogatim možem, ki ga v okoliščinah, ko bi se bilo bolje potuhniti, ni bilo strah Pilata prositi za Jezusovo truplo in ga pokopati. Ne takrat ne danes takšni pogumni značaji niso bili in niso na gosto posejani.

Aktualnost dva tisoč let starega Kristusovega pasijona je še dokaz več, kako zelo se zgodovina rima in kako zelo si ostajajo podobni izzivi, s katerimi se srečujemo tudi v naših življenjih.

Velika noč je največji krščanski praznik, ki ga resda kot takšnega ne priznavajo vsi, je pa njegova vsebina lahko vsem v dober premislek o sebi. Da pošteno ovrednotimo svojo vlogo in si zavestno izberemo vlogo sočutnega Človeka tudi v naši dobi, prepolni odtujenosti, brezbrižnosti, tekmovalnosti, občutkov ogroženosti, sovraštva in sovražnosti do drugih in drugačnih.

---