Ekološkost Piranskih solin

Na industrijski družbi utemeljena in v 20. stoletju dominantna paradigma neomejene gospodarske rasti je zanemarila dejstvo o mejah planetarnih zmogljivosti. Sočasno je tovrstna ideologija rasti načela in uničila številne ekosisteme in tisočletno izoblikovana ravnovesna stanja, oprta na cikličnih mentalitetah, ki so tudi naravna in kulturna dediščina. Stroške in posledice tovrstnega izvajanja je prenesla na sedanje in bodoče prizadete prebivalce planeta.

Neomajna obremenitev okolja zahteva vse intenzivnejšo porabo socialnih, kulturnih in okoljskih danosti ter povzroča transformacijo kulture bivanja (Kallis in drugi, 2022, 19, 34). Pri tovrstnih obremenitvah oz. podreditvah gre za avtoritarno izvajanje moči, saj vsi prizadeti nimajo možnosti po vključevanju, izražanju in odločanju. Ekološki, pa tudi psihološki, kulturni ekonomski in drugi stroški se tako arbitrarno prenašajo na podrejene, prizadete in izključene človeške in nečloveške planetarne akterje ter generirajo neenakosti.

Prevladujoča predstava o konstantnosti načina življenja, utemeljenega na spremembah, je zgolj podpirajoči element ideologije neskončne rasti in potrošnje, saj tovrstni način življenja nima dolgotrajne pretekle utemeljitve (Mastnak, 2021). Ne glede na napore, ki so na kulturni in strukturni ravni vloženi v podporo stabilizacije, ter obstoja družbe neomejene rasti je obravnava okolja kot neomejenega resursa materialnih in nesnovnih virov v relativno kratkem času doprinesla do pred tem nezamisljive ekološke realnosti, ki postavlja sedanjo civilizacijo na prelomno točko.

Že pri izgradnji solin kot tudi sami dejavnosti se uporabljajo izključno lokalni in sonaravni materiali.

V članku Reševanje ekoloških izzivov s pomočjo vsebin kulturne dediščine, objavljenem v eni od preteklih prilog Na valovih znanja, smo že izpostavili, da je sodobna družba zaradi zagotovitve obstoja in preživetja primorana k aktivni usmeritvi v ekološko preobrazbo. V izogib lastnemu propadu je sodobna družba primorana iskati alternative obstoječemu dominantnemu sistemu in načinu bivanja.

Kot trdijo Kallis in drugi (2022, str. 42) je mogoče alternative najti tudi z opazovanjem, ohranjanjem in cenjenjem tistega, kar že obstaja oz. je človeštvo že izumilo in danes obravnavamo tudi kot kulturno dediščino. Ljudje in skupnosti v vseh delih sveta dedujejo, se prilagajajo in zastavljajo alternative prevladujočim vzorcem organiziranja sveta, pri tem pa se opirajo na stoletne ali pa celo tisočletne ekološke prakse, ki so zagotavljale obnovljivost okolja. Primere tovrstnih organiziranj, dejavnosti in znanj oz. kar kulturnih dediščin premore tudi lokalno okolje. Odraža materialne in nesnovne dokaze o sposobnosti oz. zmožnosti organiziranosti življenja znotraj obnovljivih zmožnosti planeta.

Viri in literatura:

1. Dryzek, J. S. 2018. Politika zemlje: okoljski diskurzi. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti.

2. Kallis, G., Paulson, S., D'Alisa, G. in Demaria, F. (2022). Zagovor odrasti. Ljubljana: Časopis za kritiko znanosti.

3. Mastnak, T. (intervjuvanec). (2021). Intervjuvala Violeta Bulc. V Destinacija ekocivilizacija. Ljubljana TV. https://www.youtube.com/watch?v=Mk8AUGSGj9A

V kontekstu organiziranja družbe znotraj obnovljivih zmožnosti je potrebno kulturno dediščinske prakse ovrednotiti, obuditi in razvijati kot vir ter potencial kvalitetnega in demokratičnega sobivanja vseh zadevajočih predstavnikov planetarne skupnosti, v katero so vključeni tako predstavniki človeške kot nečloveške vrste. Posamezne kulturno dediščinske prakse vsebujejo vzpostavljene in udejstvovane vedenjske vzorce med samo človeško vrsto in drugimi, ki so utemeljene na cikličnosti, komunikaciji med vsemi predstavniki skupnosti in demokratičnosti. Te omogočajo zgledne primere inkluzivnega procesa, ki spodbuja k sodelovanju in kolektivnemu ekološkemu učenju, ter zavrača vsakršno obliko izkoriščanja (Dryzek, 2018, str. 269).

V času, ko je prevladujoče stališče, da je kulturna dediščina zaradi podnebnih sprememb ogrožena in je za njeno zaščito potrebno zagotoviti različne infrastrukturne ukrepe, jo je potrebno temeljiteje reflektirati tudi znotraj posameznih dediščinskih diskurzov, ter jo na podlagi le-teh valorizirati. Posamezna področja in prvine kulturne dediščine so tudi utemeljitelji človekove zmožnosti priznavanja, razumevanja in udejanjanja procesa nečloveškega sveta kot enakovrednega akterja v časovno in krajevno pogojenih zgodovinskih realnostih, saj je kulturna dediščina, upoštevajoč posamezne izjeme, v ekološkem kontekstu zaradi svojega značaja sama po sebi ekološka.

Pokazatelj odvisnosti človeka od okolja

V lokalnem okolju je potrebno prepoznavati in ovrednotiti tiste dediščinske prakse, ki imajo potencial ekološkosti, kateri kriterij mora zagotavljati obnovljivost. V lokalnem okolju bi zagotovo našli mnogo tovrstnih dediščin, a se bomo za potrebe trenutnega članka osredotočili na primer tradicionalnega solinarstva v Piranskih solinah kot ekološke dejavnosti. Skozi stoletja izoblikovana dejavnost pridobivanja soli temelji na zgoščanju morske vode prek izhlapevanja, ki se vrši prek pretakanja morske vode v bazenih koncentracije in kristalizacije ter delovanja sonca in vetra. Prav tako se že pri izgradnji solin kot tudi sami dejavnosti uporabljajo izključno lokalni in sonaravni materiali. To so blato, kamen, les in zgolj v manjšem deležu tudi kovina, tekstil oz. usnje.

Izgradnja Piranskih solin je zahtevala upoštevanje lokalnih in prostorskih danosti. Tipa solin, ki je prisoten v Strunjanu in Sečovljah, ni mogoče graditi kjerkoli. V izhodišču sta potrebna tako prostrana površina kot tudi prisotnost morske vode višje izhodiščne slanosti. Pred gradnjo solin je potrebno pregledati sestavo tal, ki morajo biti vodonepropustna in zadrževati vodo na površju. Naslednji pomemben dejavnik so ugodne klimatske razmere, ki zagotavljajo dovolj sončnih dni, majhne količine padavin, ugoden tlak, itd. Pri gradnji je potrebno zagotoviti transportne poti, ki so v Piranskih solinah solinski kanali, ter usposobljen kader, ki razume celoten proces izgradnje, vzdrževanja in končne pridelave soli. Od tu se začne izgradnja večjih in manjših kanalov, nasipov, zapornic, bazenov kristalizacije in koncentracije vod, ustreznih naklonov površine ter končno obratovanje. Vse našteto so pogoji in danosti, ki jih mora človek pred gradnjo solin prepoznati ter med samim izvajanjem solinske dejavnosti tudi upoštevati. Pravzaprav je vse našteto pokazatelj odvisnosti človeka od okolja in njegove sposobnosti delovanja v njem.

Obojestransko in soodvisno razmerje

V solinah piranskega tipa je izjemno dejstvo tudi, da sta na površinah, ki obsegajo skorajda 700 hektarjev, vsaka danost in element ključna ter povezana s celoto. Pridelava bele in znatne količine soli je odvisna od najmanjšega detajla solinarske infrastrukture, četudi je ta še tako obsežna. Šele dobro organizirane, vzdrževane in delujoče soline omogočajo zagotavljanje človeških potreb, hkrati pa omogočajo nastanek tipičnega solinskega ekosistema. Gre za obojestransko in soodvisno razmerje, brez katerega delovanje in obstoj vseh lastnosti solinske krajine ni mogoče. Odsotnost človeka prekine delovanje solin do te mere, da niso omogočeni ne pogoji za pridelavo soli ne pogoji za nastanek solinskega ekosistema. Piranske soline so tenkočutno ekološko območje, kjer je ravnovesje med okoljem in človekom izoblikovano skozi stoletja in pogojeno z izvorno rabo. To ravnovesje je mogoče relativno hitro izgubiti.

Poglejmo primer biosedimenta petole, vzgojene, žive podlage kristalizacijskih bazenov, ki preprečuje mešanje muljastih primesi s soljo. Izjemnost, ki je prisotna v Piranskih solinah, zagotavlja pobiranje bele soli brez dodatnega čiščenja. Vzgoja petole zahteva večletno predpripravo oz. stabilizacijo terena solin, preden se sploh lahko prične njena neposredna vzgoja. Tudi ta traja več let in zahteva pravilno skrb, ki jo solinarji in solinarke zagotavljajo z ustreznimi in vsakodnevnimi vodnimi režimi, obnovo v obliki vzdrževalnih del in gnojenjem ter sanacijskimi deli na celotni infrastrukturi. Večletno delo in življenje sedimenta pa je lahko končano z nekaj nepremišljenimi posegi in izpostavljanjem podlage zmrzali ali izsušitvi.

Poleg za piranske soline značilne vzgoje petole, upravljanja s sistemom pretoka morske vode in pobiranja soli je potrebno pri celostni obravnavi proizvodnje soli opraviti še vrsto drugihsezonskih del, med katere uvrščamo vzdrževanja blatnih in kamnitih nasipov, vzdrževanje notranjih ter zunanjih zapornic, sanacijo površin bazenov za koncentracijo in kristalizacijo, gradnjo in obnovo vetrnih črpalk, mostov in pomolov, hiš, poglabljanje kanalov ter mnogo drugega.

Vse našteto ni mogoče brez človeškega udejstvovanja, ki ga omogoča večstoletno izoblikovano in podedovano znanje. Soline piranskega tipa zahtevajo dnevno in celoletno skrbnost, katera pogoj za zagotavljanje želenega končnega pridelka je upoštevanje in skrb za njene najmanjše elemente. Solinarje in solinarke skozi stoletja spremlja skrbnost in skromnost, saj obstaja zavedanje, da je proces pridelave odvisen od številčnih dejavnikov, na katere se človek lahko zgolj prilagaja. Prekomerna obremenitev oz. sila bi pomenila tudi zaključek ravnovesnega stanja, ki ga okolje solin zahteva tako za človeka kot za celoten solinski ekosistem, saj enega brez drugega ne more biti.

Da bi človek od solin lahko nekaj prejel, mora zanje neprestano skrbeti, se učiti in okolju tudi vrniti. Tudi zato je delo v solinah neprestano sklepanje ciklov vode, človekovega dela in letnih časov, ki se neprestano ponavljajo in obnavljajo. Prejemanje od solinskega okolja je mogoče zgolj, če se v njem neprestano deluje in se ga neprestano obnavlja.

Če smo ekološkost zastavili tudi na kriteriju obnovljivosti, nam lahko primer piranskega solinarstva služi kot primer dobre prakse. Solinarska dejavnost, ki je skozi stoletja skrbela za socialni, kulturni in ekonomski razvoj območja mesta Piran, je krati zagotovila in ohranjala celoten solinski ekosistem, pri tem pa vedno znova naslednjim generacijam prepuščala enako okoljsko izhodišče. Solinarstvo je zato lahko primer kulturne dediščine, ki je navdih, potencial in vir ekološke prakse ter mentalitete.

Matjaž Kljun, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Piran

---