Andraž Šalamun: “Žik, šik, razprostrem platno in eno uro letim”

V 76. letu se je za vedno poslovil eden od ključnih predstavnikov slovenskega slikarstva zadnjih 50 let, nekdanji član konceptualne umetniške skupine OHO in nagrajenec Prešernovega sklada Andraž Šalamun. Pustil je velik pečat na delovanju likovne scene v slovenski Istri, tako v sodelovanju z Obalnimi galerijami v Piranu, z Društvom likovnih umetnikov Severne Primorske - DLUSP (kasneje društvo Insula) in ateljejem Sqart iz Kopra.

KOPER > Rodil se je leta 1947 v Ljubljani, srednjo šolo obiskoval v Kopru, diplomiral iz primerjalne književnosti v Ljubljani, nato pa se vrnil v Koper. Kot slikar je stopil na likovno prizorišče leta 1976, že leto kasneje pa prejel jugoslovansko nagrado za mlade umetnike sedam sekretara SKOJ-a. Takrat se je spustil v ritualni ples z barvami in še istega leta svoj slikarski svet tudi prvič javno pokazal na skupinski razstavi s Tugom Šušnikom in Tomom Podgornikom v ljubljanski Moderni galeriji.

Veljal je za izjemno plodovitega in eruptivnega slikarja. Njegov opus je mogočen - zgolj v prvem letu druženja z barvo in platnom je v svojem koprskem ateljeju naredil 60 slik.

Tomaž Šalamun: Andraž

Moj brat stopi gol, lep kot deviški vrelec

v dvorano in ubije jagnje iz ljubezni:

jemo in premišljujemo sliko.

Sani zarjavijo čez poletje, nebo se zniža

in postane vlažno, zemlja rodi jagode.

Vojaki stojijo lačni

med narcisami rumenimi kot noč,

jasna, jasna straža;

roloji so spuščeni in zaklenjeni,

markacija pelje v gore, v Trnovski gozd,

o, Čaven, zrak nabit z angeli,

krediti armade, kruh, kruh,

o, Sibila, razlita, strnjena barva,

nepremično, nespremenljivo hrepenenje.

V slikarstvo je vstopil prek konceptualne umetnosti. Prvo poglavje njegove likovne ustvarjalnosti pripada avantgardistični skupini OHO, kjer je deloval v letih 1968-1971. “Srečo sem imel. V tej skupini smo funkcionirali kot rokenrol bend. Enkrat je potegnil naprej eden, drugič drugi.” Na neoavantgardistično gibanje in skupino OHO je imel lepe spomine: “Tisti dve leti v OHO sta bili nepozabni. Težko najdeš pet uličarjev, ki po petih letih skupnega delovanja razstavljajo v največji galeriji tega sveta. Takrat so se združile sile celotne generacije; delali smo na vseh področjih - od kritike do gledališča in filma.”

Sprva je ustvarjal dela v duhu arte povera (t.i. revna umetnost) in body arta. “Slikal je namreč s celim telesom, v sliko se je spustil, ne da bi jo vnaprej načrtoval, in zato njegovo slikarsko dejanje spominja na ples ter nosi občutje ritualnosti. Iz Šalamunovega prvega slikarskega obdobja so na razstavi predstavljena dela v slogu action paintinga - takrat je na podlago, običajno juto, ki jo je razgrnil po tleh, nanašal, zlival in metal barve, pigmente, malto ...” je pred časom zapisala naša sodelavka Maksimiljana Ipavec.

Andraž Šalamun

slikar

“Vedno slikam na tleh in vedno nag, ne predstavljam si, da bi stal pred stojalom, na katerem bi imel naslonjeno platno in slikal oblečen. Slikarstvo dojemam kot ritual, kot ples, okrog platna se vrtim in nanj mečem barvo.”

“Vedno slikam na tleh in vedno nag”

Ko smo ga leta 2008 obiskali v ateljeju, nam je zaupal, da njegova notranja budilka zazvoni že ob štirih zjutraj. “To je tako: ob štirih me zbudi. Imam ta svoja jutra: popijem kavo in potem me čakata dve gesti razkošja. Žik, šik, odrežem platno, ga razprostrem po tleh in letim. Če imam barve, naredim tudi tudi po tri slike na dan. Nikoli ne bi počel ničesar drugega,” nam je zaupal.

Kot je takrat zapisala naša Maksi, je bil njegov atelje “ena sama slika”. Slike so bile naslonjene na stene, sveža platna, v katera je še lezla barva, so se sušila na tleh, stekleničke barv pa so kot armada čuvarjev dragocenosti stale v vrstah ob vratih. “Ko bom mrtev in slaven, bodo centimetre poda prodajali za velike denarje,” se je takrat pošalil.

Človek pride s pištolo, omahne s šopkom oljk,vmes pa so slike.

*

Andraž Šalamun, iz zbirke Dva brata skozi ista vrata

Veliko je povedal z molkom. S tihimi presledki med besedami. “Vedno slikam na tleh in vedno nag, ne predstavljam si, da bi stal pred stojalom, na katerem bi imel naslonjeno platno in slikal oblečen. Slikarstvo dojemam kot ritual, kot ples, okrog platna se vrtim in nanj mečem barvo,” je svoj ustvarjalni proces opisal Šalamun.

Slikar kot nomad

Šalamun je sodil med najvidnejše slovenske slikarje zadnje četrtine minulega in začetka tega stoletja, je avtor izrazito osebne ikonografije - v osemdesetih letih je na njegovih velikih formatih kraljeval bizon. Zagledal ga je v kavni usedlini, pretresel ga je in to veličastno žival je nato strastno upodabljal. “Nekoč, ko sem pil kavo, se mi je pokazal, prav takšen, altamirski. Za približno dve leti so se mi pritajili, pobegnili. Potem pa sem ga šel obiskat v zoološki vrt in ga spet našel. Štiri leta sem delal samo bizone. Bil sem razburjen sto na uro. Rišem v ciklusih, ki jih vidim približno tako: zagledaš svetlobo, proti kateri plavaš, prideš na otok, na katerem se udomačiš, tam si nekaj časa kralj, potem ga izčrpaš. In greš naprej, iščeš naprej Slikar je neke vrste nomad.”

V življenju je bil v tem pogledu iskalec. Po uspehu prve skupinske razstave v Moderni galeriji je 7. marec 1976 zanj predstavljal prelomnico. “Razstavi je sledilo leto totalne evforije, kar sem na nek način odplačeval nadaljnjih dvajset let. Dvajset let, ko me je premetavalo gor in dol na vseh področjih: poklic, familija, alkohol, težave, bolezen, revščina, svašta ...” V maničnih trenutkih je razdajal sebe in svojo umetnost do te mere, da ima več koprskih stanovanj na steni katero od njegovih umetnin. A iz teme so ga nekajkrat v različnih obdobjih potegnile sopotnice.

Usoda je hotela, da je Moderna galerija postavila pomemben mejnik tudi na koncu njegove slikarske poti: po mnogih ciklih in razstavah, v zadnjem času vse bolj posvečenih notranjim krajinam, “duševnim in kozmičnim pejsažom”, kot jih je poimenoval Šalamunov poznavalec in kustos Andrej Medved, je veliko pregledno razstavo v Moderni galeriji leta 2017 postavila takrat kustosinja, zdaj v.d. direktorice Martina Vovk. “Človek pride s pištolo,/ omahne s šopkom oljk,/ vmes pa so slike,” je bila vodilna misel. Zgodnji verz Andraža Šalamuna, natisnjen v knjigi Dva brata skozi ista vrata, v kateri je društvo Capris leta 2007 združilo umetnost Tomaža in Andraža Šalamuna, vizionarsko zgosti življenje umetnika, ki se je že pred več leti umaknil iz javnega življenja.

Preveč morja v njem

Za konec še poveden skok v čas: Šalamun se je v Kopru ustalil po letu 1971 in takrat je, kot je zaupal kolegici v ateljeju leta 2008, mislil, da bo po enem tednu zbežal nazaj v Ljubljano. “Nisi imel kam. Razstave so bile obupne ... zdaj je drugače. Upam, da bo še bolje,” je pripovedoval. “Na celini ne bi mogel živeti. Preveč morja je v meni. Čeprav imam v Ljubljani brata in dobre prijatelje, me ne vleče gor. Tam ničesar ne razumem, ne dreves, ne hiš, ne oblakov, ne ljudi. Ni mi blizu.”

---