Prešeren v Rampinu

Slep je, kdor se s petjem ukvarja, je pred časom zapisal naš največji pesnik. Če bi se doktor Fig usedel v časovni stroj in odpeljal v leto 2024, bi se najbrž najprej odpravil v deželo refoška, se udobno namestil v gostilni, naročil deci rujnega, namrščeno zrl v svoj mali “bićerin” in si glavo belil z mislijo o tem, kako prav je imel, ko je pisal Gloso. Ko si takole predstavljamo prizor Franceta Prešerna, ki sedi v eni izmed istrskih betul, še najbolj bi pasal v znameniti koprski Rampin, se zgodba začne pisati kar sama. “Koša, Franko,” ga vpraša dijak, ki se v lokalu skriva pred nadležno profesorico slovenščine. “Kako bit óčeš poet in ti pretežkó je v prsih nosít al pekel al nebo!” mu odvrne in naroči še en deci. “Tip je opran,” si misli dijak in odide.

Poleg Franceta se nato usede gospod v jeseni življenja z bereteko na glavi in ga ogovori: “Ma kej je, Franko. Kej se lamantaš, sej nam neć ne fali!” Prešeren mu nameni oster pogled, naroči nov deci in zabrusi: “Slovenci bodo brali bukve čiste, ak nas ne hval'jo, naj me vzame zlódi. Cel svet posnemal kranjske bo puriste. Kar nočte vi umeti k svoji škodi, kar ne dopade vaši slepi buči, častili bodo pozni to naródi.”

“To, da je slep, kdor se s petjem ukvarja, je Prešeren zapisal leta 1832, a danes zagotovo drži kot pribito. Skozi leta je ta verz uspelo v slovenske glave vcepiti prav največji sovražnici kulture - politiki.”

Tako bi France neukim mimoidočim pojasnil pomen kulture in vseh vrst umetnosti. Da je slep, kdor se s petjem ukvarja, je Prešeren zapisal leta 1832, a danes zagotovo drži kot pribito. Skozi leta je ta verz uspelo v slovenske glave vcepiti prav največji sovražnici kulture - politiki. Spomnimo se, kolikokrat se je v preteklosti kulturnike oklicalo za delomrzneže, državne parazite, pa tudi lenuhe, pijance in brezveznike. Vse te žaljivke so zrasle na plečih politikov, ki so na ta način metali polena pod noge svojim političnim nasprotnikom, obenem pa državo dobesedno zaplinili s sovraštvom do kulture.

Res je, kultura in umetnost sta delo, status samozaposlenega v kulturi pa ni socialni korektiv. Žal pa tega ne sme izjaviti politika, temveč mora to nenehno poudarjati družba. Dokler to ne bo postala družbena dogma, bo tisti, ki se s petjem ukvarja, ostal slep. Tudi kulturniki bodo morali kmalu stopiti skupaj in naglas povedati, da je ob konstantni potrebi po legitimaciji svojega obstoja v javnosti nemogoče oziroma zelo težko ustvarjati. Pa ne samo ustvarjati, tudi živeti je težko. Trgovkam, šoferjem, čistilkam - o zdravnikih ne bomo - svojega obstoja ni treba vsakodnevno legitimirati, zato je prav, da imamo praznik, ki časti kulturo. A častiti jo moramo vsak dan, ne samo 8. februarja in to morajo neprestano poudarjati prav kulturniki. Zato umetnik - Stanu svojega se spomni, trpi brez miru!

---

---