Vzbuditi sočutje gledalca v svetu brez junakov in antagonistov

Meursault je povprečen uradnik. Z znancem Raymondom se zaplete v zadevo, ki ga pripelje do naključnega umora nekega Arabca. Sledi sodna obravnava, kjer ga javni tožilec zlahka prikaže kot naravno pokvarjenega, kajti Meursault iskreno pokaže ravnodušje do lastnega in tujega življenja. Čaka na smrtno obsodbo in noče sprejeti nobenega olajšanja, odklanja laž in družba se ob tem počuti ogroženo.

Zgodba enega najbolj pomenljivih romanov evropske literature prejšnjega stoletja, kakršen je Tujec Nobelovega nagrajenca Alberta Camusa, bo snov predstave Slovenskega stalnega gledališča, na sporedu od 16. do 26. februarja med Trstom in Gorico.

V predstavi igrajo Jurij Drevenšek, Boris Ostan, Tina Gunzek in Primož Forte. Režiser pa je Tržačan Franco Però, s katerim smo se pred premiero poglobili v vsebine tega kultnega romana.

“Tragedija se začne, ko apatična oseba prevzame nase odgovornost in se odzove z lastno resnico, brez vsakršne strategije. Občinstvo na koncu razume, da so njegova stališča posledica odkritja, da obstaja izhod iz praznine. Resnica kot edina možnost ga spremeni v junaka, katerega obnašanje je v nasprotju s pravili družbe. Odkril je čustvo in je pripravljen umreti, da bo ostal zvest temu razodetju.”

Franco Però

režiser

Ko Camus leta 1942 piše o “tujcu” in o umoru Arabca, ima v mislih situacijo, ki se bistveno oddaljuje od spontanih asociacij današnjega bralca oziroma gledalca ...

“Camus je prihajal iz Alžirije, njegov problem ni kulturne, verske ali politične narave. Romana ni napisal Francoz o Arabcih, temveč Alžirec. Vprašanje sem si vsekakor postavil in sem takoj našel tudi odgovor: snov mojstrovine je dovolj pomenljiva in ne potrebuje nadgrajevanj. Ko bi iskali dodatna sporočila, bi se po mojem mnenju oddaljili od bistva.

Med pripravo na uprizoritev so me očarale asociacije s filmoma Les feuilles mortes Akija Kaurismakija in Perfect days Wima Wendersa: živeti na robu, sprejemati samoto, gledati svet od zunaj so teme, na katerih dejansko temelji roman Tujec. V tem je tudi njegova aktualnost.

V predstavi bi lahko govorili o smrtni kazni ali o današnjem odnosu do Bližnjega vzhoda, sporočilo romana pa je usmerjeno predvsem v življenje človeka, ki sprejema pasivno vse, kar se dogaja okrog njega, dokler se ne sooča s čustvom. V njem se nekaj prebudi le po umoru. Z usodno napako se odzove namreč na jezo, ker je neki tujec uničil njegov enkratni trenutek, njegov perfect day, ko je spoznal Marie.”

Kljub temu, da ne boste za vsako ceno iskali povezav z današnjim svetom, je odtujenost protagonista, ki pasivno sprejema realnost, zelo podobna našemu dojemanju virtualnega sveta.

“Se popolnoma strinjam. Kar se dogaja danes, je strašljivo, saj vodi do nevarne apatije in oddaljenosti od naravne, neposredne povezave z drugim človekom. Camus pojasnjuje nenavadno obnašanje protagonista z odnosom do matere. Meursault prizna, da je doma govoril vedno sam. Realnost je to, kar si predstavlja v svojih mislih. Njegovi dnevi so vsi enaki, kljub temu, da je še razmeroma mlad človek. Med procesom bi lahko iskal in tudi našel načine, da bi se izognil smrtni obsodbi. On pa vztrajno govori resnico in prizna celo, da je po umoru Arabca streljal na njegovo truplo. Izkaže se kot asocialno in problematično bitje, ki pa prevzame odgovornost za svoje dejanje.”

Publika naj bi čutila empatijo do protagonista vsake drame. Apatija morilca pa težko vzbuja sočustvovanje…

“Meursault je arhetip mnogih literarnih potomcev; literatura dvajsetega stoletja je prežeta z občutkom praznine. On išče smisel življenja, ker ga njegovo nima. Gleda na vse stvari od zunaj, dokler ga naključje - bolj kot usoda - ne postavi pred nepričakovano izbiro. Tragedija se začne, ko apatična oseba prevzame nase odgovornost in se odzove z lastno resnico, brez vsakršne strategije. Občinstvo na koncu razume, da so njegova stališča posledica odkritja, da obstaja izhod iz praznine. Resnica kot edina možnost ga spremeni v junaka, katerega obnašanje je v nasprotju s pravili družbe. Odkril je čustvo in je pripravljen umreti, da bo ostal zvest temu razodetju. Iz tega se mogoče lahko rodi empatija gledalca, med procesom, kjer pravzaprav ni niti pravega antagonista: sodnik je namreč predstavnik družbe, ki sprašuje za razlog določenih dejanj in mu skuša celo pomagati.”

Meursault se ne prilagaja pravilom družbe, kar izpostavlja primerjavo s človekom enaindvajsetega stoletja, ki za razliko od njega najlažje sprejema “javno” mentaliteto in stališča.

“Meursaultovi odgovori presenetijo vse sogovornike, ki ga skušajo postavljati na prave ali vsaj priporočljive tire. 'Primerno obnašanje' naj bi predvidevalo javno razkazovanje čustev (kar je tudi danes zelo v modi). Njemu pa se to ne zdi potrebno, niti na pogrebu matere. Čustva so zanj intimna stvar, za družbo pa je s tem nekaj narobe. Meursault ne priznava 'prirejene' resnice, čeprav bi mu to rešilo življenje. Že to je za apatično osebo zelo močna izbira. Na koncu postane nehote upornik.”

S tekstom in njegovo uprizoritvijo se ukvarjate vrsto let. Je prišlo mogoče do sprememb in priredb zdaj, ko bo zaživela v slovenščini?

“Minilo je več kot dvajset let od prve uprizoritve adaptacije Roberta Azencotta v gledališču Teatro Due v Parmi, kjer je nekaj let kasneje sledila tudi repriza. Predstava je dvakrat prepotovala celo Italijo, medtem pa je doživela uprizoritev tudi v Švici. Gostovala je v Iranu, na velikem gledališkem festivalu v Teheranu. V tem primeru so se male spremembe osredotočile na površinske vidike, vsebina je ostala nespremenjena.

Partitura je dejansko vsepovsod ista, variante pa neskončne zaradi zasedbe, okoliščin, odra. Italijansko verzijo je prevedel Enzo Siciliano, slovensko pa Maja Gal Štromar. S prevajanjem se vedno nekaj spremeni in tudi sami igralci včasih predlagajo zanimive rešitve in interpretacije določenih prizorov, v glavnem pa ni nikoli prišlo do bistvenih sprememb.”

Zakaj ste se tolikokrat vrnili k tej predstavi in tekstu?

“Ker ima vse močnejše navezave na današnji čas. Vprašanja individuuma, njegove samote in včasih nezavednega uporništva se vračajo z vedno večjo močjo. Ne poznam veliko romanov, ki tako jasno opisujejo lik, s katerim se dotaknejo različnih bralcev v različnih časih. Camusove misli ležijo v zavesti slehernega človeka.

Poleg tega gre tudi za nekakšno 'sredozemsko' čutenje avtorja in človeka, ki povezuje evropsko, afriško, bližnjevzhodno kulturo na višjem nivoju. Postavlja zrcalo nam in našim nerešenim vprašanjem. Camus je svoj roman napisal sredi razdejanja druge svetovne vojne. V kriznih trenutkih vsi čutimo potrebo, da se vrnemo k bistvu osnovnih stvari, čustev, vrednot.”

---