Na oblasti imamo norca. Pa kaj?!

Baba Vanga, balkanski Nostradamus ji pravijo nekateri, je za leto 2023 napovedala, da bo Zemlja prešla v peto dimenzijo, ter da nas čaka invazija vesoljcev. Če bi živeli v Argentini in bi nam vsakdan diktiral novoizvoljeni predsednik in njegova klonirana psa, se najbrž njenim prerokbam ne bi smejali. Saj ne, da se zdaj smejimo. Vesoljski format politikov, ki je v minulem letu prevzel volilce, je vse prej kot komičen.

Argentina je v tem primeru nekakšen “čuden tič”. Lahko bi rekli, da je izvolitev Mileia v drugi polovici lanskega leta pričakovana. Novi predsednik, ki so ga, mimogrede, nekateri oklicali za “norca z motorko”, je imel tako rekoč vse pogoje za vzpon na oblast. Argentina se sooča z največjo, kar 140-odstotno inflacijo, skoraj polovica državljanov živi pod pragom revščine in velika večina jih je sitih obsežne korupcije, ki se je doslej pojavljala na vseh področjih vlade, in občutka brezizhodnosti, ki jih še danes preveva.

Ko malega človeka - tako kot so to počeli v Argentini za časa vladavine peronistov - stisnemo v kot, ta izgubi razum. Tisto, kar ga dela človeškega. Ko pa je teh, v kot stisnjenih, počasi že nerazumskih ljudi, nekoliko več, se rodijo družbena gibanja. Gibanja, ki jih sestavljajo povečini apolitični ljudje, ki brez vsakršne politične misli in razumevanja nastopijo kot bodisi aktivisti bodisi akterji. A v vsakem primeru - volilci.

Politika odgovarja na potrebe ljudstva. Vprašanje je le, če bo tem potrebam ugodila ali si bo pripravila teren za uresničenja interesov nekaterih avtoritarnih posameznikov.

Javier Milei, lahko bi mu rekli tudi politični hibrid nekdanjega brazilskega predsednika Jairja Bolsonara in Donalda Trumpa (na potenco), je tako uspel mobilizirati doslej apolitični del argentinske javnosti, med katero prednjači mladina. Skrajne ideje in reforme, ki jih je “prodajal” v predvolilni kampanji, so se pri ljudstvu izkazale za atraktivne, prav tako kot lik populističnega, nekoliko zabavljaškega politika brez “filtra”. V Sloveniji smo tak primer lahko videli pri proticepilskem gibanju Resni.ca, ki je - bog nam pomagaj - preraslo v politično stranko in bi skoraj (ampak res skoraj) prestopilo parlamentarni prag. Kar, glede na kaotičnost in stopnjo korupcije, ki - roko na srce, že vse od osamosvojitve dalje - preveva slovensko politiko, sploh ni presenetljivo.

Podoben primer kot v Argentini, smo v lanskem letu lahko videli tudi na Nizozemskem, kjer je skrajno desni populist Geert Wilders, ki je na podlagi glasov pregovorno liberalnih nizozemskih volilcev “pod kapo” spravil kar 37 od 150 poslancev in bo tako po 13 letih na čelu države nasledil Marka Rutteja. Seveda, če mu bo uspelo sestaviti vlado.

Tudi Wilders je svojo predvolilno kampanjo osnoval na zmanjšanju priseljevanja, preprečevanju vstopa novih članic v EU in nasprotovanju islamu. Populizem povsod deluje po istem principu. Najprej odkrijemo težavo in jo narodu predstaviti na način, da bodo ti za rešitev te težave pripravljeni žrtvovati vse. Tudi demokracijo, če je treba. Potem si lahko privoščimo vse. Le prst moramo uperiti v pravo družbeno margino in rešitev dobro zapakirati. Način, kako to storimo, pa je tudi sila preprost.

Že iz francoske revolucije se spominjamo poenostavljenih sloganov v stilu “Svoboda, enakost, bratstvo”. Podobno se pojem svobode v politične namene izkorišča na Nizozemskem in konec koncev tudi pri nas. Giorgia Meloni je prav tako pred slabim letom in pol ubrala podobno taktiko in svojo predvolilno kampanjo osnovala okrog pojma odgovornosti, ki ga je vezala na priseljevanje in se zaradi povečanega števila migracij prestrašenemu povprečnemu Italijanu približala do te mere, da se je naposled le odpravil na volitve in obkrožil Brate Italije.

Kolektivni zgodovinski spomin peša. Sploh v Italiji, čemur botruje tudi incident v Rimu, ki je minuli vikend razburil evropsko javnost. A grešni kozel v tem primeru ni “neuka” in “lahko gnetljiva” javnost, temveč gre pri tem za logičen odgovor številnim družbenim elitam, ki na plečih korupcije narekujejo tempo gospodarskega razvoja kvazi demokratičnih držav in ob tem še življenja malega človeka. Tistega, lahko tudi apolitičnega človeka, ki v povečanem številu migracij že po defaultu prepozna težavo, se priseljencev boji oziroma mu je v njihovi prisotnosti neprijetno. Kako naj se tak človek potem politično opredeli? Na eni strani ima konservativno sfero, ki - kdaj tudi pod pretvezo solidarnosti - prepozna njegov problem in se mu na ta način približa, na drugi pa liberalce, ki trdijo, da problema sploh ni. Kocka je padla.

Ni pa nujno, da se to zgodi le na konservativni strani. Nenazadnje je tudi Robert Golob za časa predvolilnih soočenj svojo politično moč legitimiral na podlagi prejšnje Janševe vlade. Politika odgovarja na potrebe ljudstva. Vprašanje je le, če bo tem potrebam ugodila ali pripravila teren za uresničenja interesov nekaterih avtoritarnih posameznikov.

---