V ljudi bi morali vlagati, ne v opeke
Ko je leta 2020 takratni minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Cigler Kralj prvič širokopotezno in velikodušno razpisal nove koncesije za skupno več kot 2200 postelj v domovih upokojencev po državi, so številni zavzeto prikimavali in hvalili potezo vlade, ki da skrbi za najstarejšo in ranljivo skupino državljanov. Med vnetim ploskanjem pa se je nekako preslišalo opozorila, in tudi teh ni bilo tako malo, da je skrb resda hvalevredna, da pa je usmerjena povsem v napačno smer - v zasebne zidove in postelje namesto v odpravljanje kadrovskih, finančnih in le deloma prostorskih težav v domovih za starejše.
In kje smo danes? Od obljub o 14 novih domovih upokojencev in širitvi kapacitet v desetih obstoječih velika večina za zdaj ostaja bolj ali manj črka na papirju. Dva domova se gradita oziroma naj bi bila pripravljena v doglednem času, v nekaterih so dodali po par deset postelj, v številnih primerih pa niti “ceglov” še niso postavili, kaj šele, da bi stanovalci že ležali na tistih obljubljenih posteljah. Dom upokojencev v Vrtojbi, kjer je štajerska družba Dom upravljanje dokončala “hišo duhov”, je edini, ki so ga, kljub zamudam in podaljševanjem rokov, pred pol leta sploh odprli. Kar je, sodeč po ostalih, že pravi uspeh. Tudi v primerjavi s Pivko, kjer dom že stoji, saj so koncesijo dobili pred petimi leti, a vrata za zdaj ostajajo zaprta.
Vlaganje v stavbe nima haska brez vlaganja v pogoje dela, zaradi katerih zdaj zaposleni bežijo iz socialnega varstva. Za koga bodo novi zidovi in storitve, če tega država ne reši?
Če so se pred leti komu še cedile sline po koncesijah za domove upokojencev, bi moralo metanje denarja v zidove, ki si ga je širokopotezno privoščilo prejšnje vodstvo ministrstva, odpreti oči tudi najbolj lahkovernim. Graditi nove zasebne domove ne da bi se pred tem lotili najbolj akutnih težav v socialni oskrbi, je metanje peska v oči z veliko lopato. Hitrih zaslužkov z gradnjo očitno ni (več), cene oskrbe postajajo za marsikaterega potencialnega uporabnika težava, predvsem pa se domovi soočajo z vse resnejšimi kadrovskimi stiskami.
Že dolgo je jasno, da vlaganje v stavbe ne bo imelo haska brez vlaganja v zaposlene in pogoje dela. Preobremenjenost, slabe plače, normativi, podcenjenost so razlogi, da iz socialnega varstva, od nege do servisnih storitev, odhajajo. In da postajajo ta delovna mesta vse manj zanimiva tudi za delavke iz nekdanje Jugoslavije, ki je bila do nedavnega še kadrovski bazen. Enako je pri pomoči na domu, ki naj bi jo tudi krepili, in drugih storitvah.
Dokler tega problema država ne bo odpravila, katerakoli vlada jo (bo) že vodi(la), bo lahko zmetala na desetine milijonov, sprejemala strategije in uvajala storitve, vprašanje je le: za koga?