Dober konec, dober začetek

Gledalci Slovenskega stalnega gledališča bodo lahko zaključili staro in začeli novo leto pod vtisom švedske uspešnice in slovenskega mita. Prihodnjo sredo in četrtek ob 20. uri bosta v polnem sozvočju s prazničnim časom zaživeli dve izredni ponovitvi predstave Kakor v nebesih Kaya Pollaka. Uprizoritev švedskega filmskega scenarija se je zelo dotaknila gledalcev, ki so sprejeli vse abonmajske ponovitve s stoječimi ovacijami.

Razlog za doslejšnji nadpovprečno navdušen odziv občinstva je prav gotovo v dejstvu, da se mnogi prepoznavajo v komičnih, sentimentalnih, dramatičnih in vsakdanjih situacijah te zgodbe, ki nagovarja gledalce z močjo temeljnih vrednot, kot je pomen skupnosti, solidarnosti, povezovanja za skupni cilj, kar je tudi osnova vsakega zborovskega udejstvovanja. Ob vrednotah, glasbi, samih vsebinah, je velika vrednost predstave tudi zasedba, ki napolni oder z igralci in pevci. Vlogo dirigenta Daniela Dareusa, ki se vrne v rojstni kraj in z vodenjem lokalnega cerkvenega zbora spremeni svoj pogled na življenje in dinamike celotne vaške skupnosti, odigra priznani igralec, pianist, skladatelj in pevec Jure Ivanušič. Umetniško jedro Slovenskega stalnega gledališča je prisotno v celoti na velikem odru, v tesnem sodelovanju s številnimi gosti. “Skupnost” sestavljajo Tina Gunzek, Primož Forte, Nikla Petruška Panizon, Franko Korošec, Vesna Maria Maher, Romeo Grebenšek, Gregor Geč, Elena Husu, Danijel Malalan, Dejan Pevčević in na Švedskem rojena igralka Mirel Knez.

V “vaškem cerkvenem zboru” pojejo tudi zborovski in solo pevci ter glasbeniki Julija Cante, Martina Feri, Marco Ghersetich, Thomas Grill, Claudia Sedmach, Beatrice Zonta in Cecilia Zoratti. Glasbeni vodja, ki je sodeloval na pevskih vajah, je skladatelj in dirigent Patrick Quaggiato. Združena skupina igralcev in pevcev izvaja v živo vse zborovske utrinke. Z njimi na odru sooblikuje glasbeni del predstave tudi violončelistka Andrejka Možina.

V novem letu up zoper obup prinaša Lepa Vida

Po krajšem premoru se bo novo leto v Slovenskem stalnem gledališču začelo 12. januarja s tržaško premiero koprodukcije Lepa Vida, ki je že debitirala na koprskem odru. Besedilo Staše Prah se ukvarja z današnjim pogledom na mit in zgodbo Lepe Vide in se sprašuje predvsem o pomenu hrepenenja. V tem mitu naj bi bile skrite nekatere poteze in usodni obrati, značilni za našo kolektivno zavest in dušo, kot so na primer arhetip matere, arhetip ženske, domotožje, odnos do tradicije, odnos do tujega in drugega, tudi uporništvo. Zato v uprizoritvi ne bodo manjkali Prešeren, Cankar, Roza in drugi, ki so mit o Lepi Vidi predelovali, prepisovali ter v njem iskali metaforo za svojo oziroma družbeno bolečino, izgovor ali oprostitev. Glasbeno-gledališka uprizoritev, ki jo je Marjan Nećak režiral, opremil z glasbo in scenografijo, razpira teme, ki v narodovem spominu veljajo za tiste, ki Slovence zaznamujejo kot melanholične, nepotešene in podjarmljene. Uprizoritev bo sledila mitu, v katerem je Vida polnokrvna ženska, žena, mati in gospodinja, ki hrepeni, je drzna in močna in prevzema odgovornost za svoja dejanja. Je seveda tudi otožna, prevarana, jezna, pa vendar iznajdljiva in najpomembnejše - ne obupa. Vida in ustvarjalci uprizoritve verjamejo v boljši svet. Čeprav se zavedajo tragike realnosti, usode in moči zla, vsemu navkljub gledajo tja v obzorje, čez morje in vidijo, kako tam iz daljave prihaja svetla rešitev.

---