Če Janez omaga, mu Logar pomaga
Leto, ki se izteka, nam res ni prizaneslo s presenečenji. Od tornadov, poplav, severnih sijev, vojn pa tja do Žižkovih govorov, smrek s čudnimi imeni in notranjepolitičnih pretresanj. Teh res ni manjkalo. Težko pa bi rekli, da nas je ustanovitev Platforme sodelovanja presenetila. Čeravno platforma še ni prerasla v stranko, nas ne bo presenetilo niti, ko se bo to zgodilo. Politični kapital, ki si ga je Anže Logar priboril na predsedniških volitvah - zahvaljujoč navideznemu odmikanju od SDS - je tolikšen, da bi Logarja zlahka oklicali za bedaka, če tega kapitala ne bi unovčil. A vprašanje, če se Logar res odmika od Janeza Janše ali gre le za kvazi šov program za naivno javnost, ostaja.
No, ne zares. Anže Logar je Janši toliko časa “držal štango”, da se od njega ne bo mogel kar tako odlepiti. Je tudi mojster politične besede. Saj veste - veliko govoriti in nič povedati. Tega ne zmore vsak, niti Golob ne. “Šiša” ga samo Borut Pahor.
Zahvaljujoč kolektivnemu spominu, ki ni tako kratek, da bi volilci pozabili na Logarjevo funkcijo zunanjega ministra zadnje Janševe vlade, ni bojazni, da bi večji del volilnega telesa prestopil na desno sredino.
Tako Logar kot Janša se zavedata, da bo morebitna novonastala Logarjeva stranka satelit SDS. Pa naj Logar to hoče ali ne. O tem priča že Janševa reakcija, ki - v nasprotju z njegovimi prejšnjimi obračunavanji s strankarskimi kvizlingi - ni bila tako krvoločna, kot bi morda pričakovali. Skrajna desnica z generiranjem satelitskih strank na desni sredini poizkuša že dalj časa - spomnimo se Počivalškove Konkretno, ki je na zadnjih parlamentarnih volitvah pogorela. Zato težnje po generiranju novega satelita zagotovo ostajajo. Tukaj se pa hlače prično tresti Novi Sloveniji.
NSi nima tako fanatične volilne baze kot SDS, zato bi jo morebitna Logarjeva stranka z lahkoto oklestila za nekaj glasov in nemara celo potisnila pod parlamentarni prag. Zato je nervoza na desni sredini popolnoma razumljiva. Po Toninovih obljubah o popolni prekinitvi sodelovanja v vladi z Janezom Janšo, se tako NSi lahko pod nosom obriše za sedeže v vladni palači (če se bo obljub seveda držal. Krščanske vrednote, pa to).
Strah pred Logarjem pa ni tako močno prisoten na levi sredini. S strmim upadanjem zaupanja v Golobovo vlado raste delež neopredeljenih volilcev. Zahvaljujoč kolektivnemu spominu, ki ni tako kratek, da bi volilci pozabili na Logarjevo funkcijo zunanjega ministra zadnje Janševe vlade, ni bojazni, da bi večji del volilnega telesa prestopil na desno sredino.
A do volitev je še dolga. Golobov ego je preprosto prevelik, da tega mandata ne bi izpeljal do konca. Logar in Janša imata tako še veliko časa, da desnico “zapakirata” v smiselno celoto, se na volitve podata kot nasprotnika in nato z roko v roki stopita v novo vlado.