Ne bodo več kuhali kave na plaži
Konec je zgodbe, ki si je sedem let prizadevala, da obstane. Zgodbe o gostinskih lokalih na plaži, v katerih občina prek svojega tako imenovanega režijskega obrata prodaja hrano in pijačo, najema dijake in študente, plačuje elektriko, kupuje hladilnike in ozvočenja. Ankaranska občina je bila s svojim početjem na plažah Sv. Katarine, Valdoltre, Študenta in Debelega rtiča nekaj redkega in že zato posebnega. Cene so bile nekoliko nižje kot drugod, študenti, ki so si nabirali delovne izkušnje, so prejemali malo boljše plačilo.
Seveda je bil projekt gostinskih lokalov, s katerimi upravlja občina, ena od črtic v volilnem programu skupine Radi imamo Ankaran in župana Gregorja Strmčnika. Nastal je kot protiudarec delovanju lokala pod Valdoltro, ki ga je imel v najemu znani gostinec Andrej Šantić. Očitali so mu visoke cene, uzurpacijo prostora in ga leta 2016 presenetili z odločitvijo, da vsakoletnega razpisa, s katerim je koprska, po ustanovitvi v letu 2015 pa že ankaranska občina dajala v najem prostor pod Valdoltro, ne bo več. Leto poprej je Šantić občini za štiri poletne mesece, kar je deloval pod Valdoltro, plačal 24.100 evrov. Zatem je uspel oddelati še eno sezono na Debelem rtiču, kjer je vzel v najem lokal ministrstva za notranje zadeve in zanj plačal 10.000 evrov najemnine na mesec. Nakar ga Ankaran ni več videl. A morda se vrne že prihodnje leto, ko bo z javnim razpisom ankaranska občina iskala najemnike svojih štirih lokalov. Zanimivo bo videti razpisne pogoje in višino najemnin, ki bodo kanile v občinsko blagajno. Za primer povejmo, da je leta 2020 Mestna občina Koper oziroma njen športni zavod za sezonski najem 325 kvadratnih metrov velikega gostinskega lokala s teraso na kopališču v Žusterni pričakovala 31.600 evrov. Andrej Šantić je ponudil največ, skoraj 40.000 evrov. Da mora občino poganjati dobiček, že eno leto opozarja tudi ankaranska politična opozicija, ki so ji bili občinski lokali trn v peti. Sedaj ji niso več.
Idealne skupnosti, Utopije, ki je skušala nastati v Ankaranu, ni več. Zbrcalo jo je realno življenje prihodkov in odhodkov. Ni jih malo, ki porečejo “končno”.
Občina Ankaran je vrsto let v teh lokalih ustvarjala skromen dobiček in uspelo ji je tudi letos, vendar so stroški vse višji. Morda bi lažje vodila svoje lokale ob morju, če bi že od začetka oblikovala javni zavod ali javno podjetje in mu predala nalogo, da vodi gostinske posle. Javno podjetje Okolje Piran (tudi) to počne za piransko občino in daje v najem lokale v Portorožu. Ni odveč spomniti, da z najemniki v Portorož pogosto pridejo tudi težave, vendar je jasno, da prejeti denar, denimo 10.000 evrov na mesec, močno ublaži tovrstne muke.
Idealne skupnosti, Utopije, ki je skušala nastati v Ankaranu, ni več. Krila ji je pristriglo realno življenje prihodkov in odhodkov.