Kriva je knjižničarka!
Kdor ima priložnost prisluhniti literarnim ustvarjalkam in ustvarjalcem, ve, da so na njihove prve zapise, stihe, zgodbe vplivali različni dejavniki, med katerimi posebno mesto zaseda spodbudno družinsko okolje. Vendar se pri priklicevanju spominov na obdobja, ko se je nekdo prvič opogumil kaj zapisati, skoraj enako pogosto pojavi tudi prav posebna, nenadomestljiva in neprecenljiva vloga knjižničark ali knjižničarjev. “Sploh ne vem, če ti ljudje vedo, kako so pomembni za nas?! Ko smo špricali pouk in ugotovili, da nam je strašno fajn v knjižnici, je bila tam knjižničarka in nam prinašala knjige ter skušala ugotoviti, kam te nese,” je na nedavnem Pogovoru o branju v Kopru povedala Nina Dragičević, pesnica, skladateljica in znanstvenica, vitezinja poezije, Jenkova nagrajenka in od letos tudi ena prvih prejemnic nagrade dr. Ane Mayer Kansky za odmevno doktorsko delo.
V tednu slovenskih splošnih knjižnic in ob sklepu akcije Primorci berejo, ki je letos beležila novo rekordno udeležbo bralk in bralcev, se torej velja spomniti, da so za širjenje ene najblagodejnejših in temeljnih navad nadvse zaslužni posameznice in posamezniki, ki jim je delo s knjigami v veselje in ki dobro poznajo tako temeljna kanonska dela kakor najnovejše kakovostno branje. In vsakič, ko uspejo s svojim iskrenim zanosom, znanjem in ljubeznijo do pisane besede vseživljenjsko okužiti katerega od mladih bralcev, je praznik!
Vsakič, ko uspejo s svojim znanjem, zanosom in ljubeznijo do pisane besede vseživljenjsko okužiti katerega od mladih bralcev, je praznik!
Odlična mreža slovenskih knjižnic pa ne bi obstajala, če ne bi domače knjižno prizorišče premoglo odličnih književnic in književnikov, a tudi žal prepogosto spregledanih urednic in urednikov, pa lektorjev, prevajalk, ilustratorjev, oblikovalcev in ne nazadnje založnic in založnikov ter drugih, ki svoje zadnje stvaritve od včeraj predstavljajo na Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani, nekateri pa bodo konec tedna s svojo besedno ustvarjalnostjo skušali prevzeti tudi sosede na knjižnem sejmu v Pulju. Knjige je namreč treba tudi kupiti, če želimo podpreti avtorje in celotno panogo, ki za njimi stoji. Mreža knjigarn se namreč povsod krči, tako na račun spletnih nakupov kakor e-branja, a tudi zaradi ekonomske krize in ne nazadnje manj klasičnega branja, kar je evfemizem za več zrenja v telefone.
Odličen manifest o branju na višji ravni, ki ga je Slovenija na čelu z Miho Kovačem, včeraj zasluženo ovenčanim s Schwentnerjevo nagrado, nedavno predstavila v Frankfurtu, v praksi poleg učiteljic in učiteljev najpogosteje udejanjajo prav predani knjižničarke in knjižničarji pa tudi knjigarnarke in knjigarnarji. Ob odločnejši podpori države (da, hvala, tudi s knjižnimi boni v času brez pandemij), ki mora v branju videti vrednoto, ni lepšega kot “obtožba”: Za mojo strast je kriva knjižničarka!