Subverzivno dejanje “žerjavista” artista Borisa Bradača
“Mešanica konstruktivizma, haikuja in teatra absurda,” svojo postavitev Trafika Art, ki je na ogled v izolski Insuli le še do jutri dopoldan, skopo komentira Boris Bradač, znani samouk na polju umetnostni, ki je s svojim anti-kičem prestopil prag galerijske institucije.
Boris Bradač pri svoji najljubši “lini” s Černigojevo grafiko in
malim rdečim pilotom kot referenco na Podbevškovo avantgardno
revijo Foto: Maja Pertič Gombač
IZOLA
>
Boris Bradač je sicer tudi glasbeni poznavalec z oddajo na Radiu Koper ob petkih zvečer in nekdanji luški žerjavist, (žal tudi luški nadzornik, ki mu grozi izvršba premoženja), a predvsem človek z širokim znanjem, smislom za humor in kritiko časa, vtkano tudi v njegove ready-made objekte. Tokrat je z njimi pravzaprav prvič vstopil v tradicionalni galerijski prostor: doslej je namreč Legalizacijo kiča postavil na koprski Pini, Art Boks v baru Cameralu, poleti pa Novo ljudsko umetnost še v galeriji Chanell Zero na Metelkovi.
V resnici pa že vrsto let vztrajno razstavlja v opuščenem nekdanjem plakatnem mestu na ob izteku koprske Župančičeve ulice na Prešernov trg. Pri knjižnem antikvariatu za steklom mimoidoče nagovarjajo fotografije, sestavljene iz konstelacije predmetov, ki bi jih brez referenduma najbrž zlahka poimenovali kič.
Ob sedmih ločenih malih prizoriščih v izolski galeriji Insula pa kustos Dejan Mehmedovič - ob poudarku, da konceptualistični ambientalizem poznamo že od Duchampa, torej že stoletje - med drugim v spremnem besedilu razmišlja: “Vsebinsko pa je pričujoči projekt poseben, saj se ukvarja s področjem, ki je v različnih pomenih človekove potrebe po 'lepoti', nadgradnji lastnega zavedanja realnosti in potrebe po umetnosti, precej robno. Kič je fenomen preko katerega se Bradač sprašuje o umetnosti. Posebej o umetnosti v sodobnem času.” Pri tem poudari, da je kič kompleksno področje, ki se dotika človekove individualne potrebe po užitku: “Zadeva v polje želja. V formi precej navidezno, v vsebini pa povsem realno je kič v neposrednem odnosu z umetnostjo.”
Ustvarjalec tako redno s projekti dokazuje, da je dandanes že vsak umetnik, če se le samo-razglasi, po drugi strani v novem koraku pristane v definiciji, da je “za vstop v umetnost potrebna deklarativna izjava institucije.” V tej niši nedorečene stvarnosti, kot ji pravi kustos, pa nastopa subverzivno dejanje umetnosti “žerjavista” (artista) Borisa Bradača. Pri njem je treba vse jemati skrajno resno in humorno - Trafika Art vsebuje upor in parodijo, opozarja na komercializacijo umetnosti in jo “art-hock” kičizira brez meja.