Slovenski šport ni le strošek
Ni dvoma, da bo jutri lahko slabše, kot je danes, vprašanje pa je, če bo kdaj bolje. Zapleten stavek odseva današnji čas, ko nočemo videti dobrih stvari, tudi če te so.
Tudi na športnem področju. Današnji državni praznik dan slovenskega športa je simbolični poklon gibanju, ki je za prepoznavnost države naredilo veliko več kot ostali akterji. Od Barcelone leta 1992 pa do lanskih iger v Tokiu se še ni zgodilo, da ne bi slovenski športniki z olimpijskih iger domov prinesli odličja. Prvo zlato je pred 99 leti iz Pariza, kjer bodo prihodnje leto znova olimpijske igre, prinesel legendarni Leon Štukelj v dresu Kraljevine Jugoslavije, prvi dve v samostojni Sloveniji pred 23 leti iz Sydneyja (na isti dan) veslaški dvojec Iztok-Čop in Luka Špik ter strelec Rajmond Debevec, ki je kandidat tudi za prihodnji olimpijski nastop. Obe sta bili osvojeni sočasno.
Državni praznik dan slovenskega športa je simbolični poklon gibanju, ki je za prepoznavnost države naredil veliko več kot ostali akterji.
Letos praznik sovpada s tednom evropsskega športa in tednom mobilnosti, ko naj bi se čim več posluževali alternativnih oblik prevoza. Ironija je hotela, da bi recimo Goriški festival športa in trajnostne mobilnosti, ki je bil zaradi slabega vremena odpovedan, sovpadel z avtomobilskim relijem, kar je vsekakor nerodno, verjetno pa se zaradi koledarjev tekmovanj drugače ni dalo izpeljati.
Slovenski šport ni le tekmovalni, tudi rekreacija je doživela izjemen razcvet. Da je kljub finančni podhranjenosti še vedno živahen, se mora zahvaliti razumevanju šolskega sistema za mladinski šport, nič manj pa ni pomembno dejstvo, da moč še vedno črpa iz prostovoljne baze. Tudi ni dvoma, da je zelo prilagodljiv. Glede na vse večji finančni prepad med bogatejšimi nacijami in Slovenijo s(m)o mu mnogokrat napovedovali slabše čase, pa vendar so nas športniki vedno znova demantirali z odličji z velikih tekmovanj. Če so nekatere športne panoge omagale (predvsem veslanje) so se v ospredju pojavile druge, kot denimo športno plezanje. Fenomeni smo v kolesarstvu, v tako imenovanih manjših in bolj poceni športih smo lahko konkurenčni, v klubski konkurenci smo dvignili roke od tekmovanja z bogatejšimi, v plavanju in atletiki se oddaljujemo od elite, čeprav se za zdaj vedno pojavi tekmovalec svetovnega formata. Tudi v ekipnih športih nismo brez zvezd - Anžeta Kopitarja je nasledil Luka Dončić.
Politika je vedno veliko obljubljala, dejanj je bilo manj. Zdaj se vendarle premika. Šport ima tudi v vladi opaznejše mesto, predvideni so napovedani večji finančni vložki in jasna zagotovila prirediteljem velikih tekmovanj. Vilfanov zakon je nekdanjim vrhunskim športnikom prinesel dostojne pokojnine, sprememba zakona o Bloudkovi nagradi bo omogočila nagrade vsem dobitnikom olimpijskih kolajn. Politika je le spoznala, da šport ni le strošek in da tudi ustvarja dodano vrednost.