Trte ali robida. Dilema, ki to ni.

Za vinogradnike je vsaka trgatev nova zgodba, vsak letnik nov preizkus in nov izziv. Lani je bila zgodovinska suša, letos je bilo namočeno, povrh je marsikje padala toča, utrgal se je tudi kakšen plaz. Hladnejša pomlad, veliko dežja in huda vročina so krivci za počasnejšo rast, zato bo trgatev spet bliže jeseni, kot so je bili nekoč vajeni in kot je po naravnih taktih tudi prav.

Vinogradniki seveda delijo usodo vseh kmetov v velikanski “tovarni” pod milim nebom. Rastlinska pridelava je ključna za preživetje človeštva. Na eni strani jo določajo potrebe in povpraševanje, na drugi pa v pomembni meri kapitalistična logika multinacionalk. Ko potrošniki s polic izbirajo priljubljene prehranske izdelke, jih niti ne briga preveč, kako in kje je bilo pridelano ali kakšna in koliko kemije je bilo za pridelavo in procesiranje hrane uporabljene. Na drugi strani ni nobena redkost, da isti ljudje, ki nimajo nobenih zadržkov do industrijske hrane z drugega konca sveta, dlakocepijo, kaj smejo uporabljati domači kmetje in česa ne pri pridelavi hrane, da o tem, da zgolj z okušanjem zaznajo vse, s čimer so vinogradniki tretirali trte, žveplo pa itak na miligram natančno, niti ne govorimo.

Vino je ključni dejavnik prihoda turistov v Brda in v zadnjem času tudi v Vipavsko dolino, tozadevno se krepi Kras, v Istri pa gastronomski turizem ostaja nekako v senci klasičnega obmorskega počitnikovanja.

Družbeni dogovor je, za zdaj pravzaprav še bolj želja, da si želimo zdrave in varne hrane, ki je pridelana čim bolj sonaravno in čim bolj lokalno. Stabilna pridelava narekuje zadostne količine po dostopni ceni, da se izide na obeh koncih, potrošniškem in proizvodnem. Česar ne zraste dovolj na naših poljih in v nasadih, pride od drugod. Nabavna veriga je daljša, kandidatov za zaslužek je več, zato mora biti odkupna cena čim nižja. Vsake toliko naši kontrolni organi najdejo kaj problematičnega. Nazadnje so bile to srbske breskve. Posvečeni v analitiko živil se izogibajo žitaricam iz oddaljenih držav, suhemu sadju in oreščkom z drugih kontinentov ter nasploh živilom, ki premagujejo tisoče kilometrov in ki so jih prekladali po raznih skladiščih kdove kje.

Pri vinu so slovenski potrošniki lokalpatrioti. To ni nič posebnega, podobno je povsod v tradicionalnih vinorodnih deželah. Vino je zgodovinsko lokalna pijača, izjeme so bila vina za nevinorodne dežele, pogosto alkoholno ojačana (port, sherry, madeira, marsala), da se po poti niso pokvarila. Splošna globalizacija je globalizirala tudi vino, zato je prišlo do marsikatere zmešnjave z imeni. Poskusi urejanja so se kar močno dotaknili Primorske: tokaja ni več, “vojna” za teran se ni izšla po pričakovanjih.

Vinogradi so tod tako rekoč od vedno. So nezgrešljiv in ključni del kulturne krajine. Skupaj z oljčniki določajo slovensko Sredozemlje in njegovo kmetijstvo, razglednica primorskega podeželja je brez njih kot bi bila brez barv. Pa ne le to: vino je ključni dejavnik prihoda turistov v Brda in v zadnjem času tudi v Vipavsko dolino, tozadevno se krepi Kras, v Istri pa gastronomski turizem ostaja nekako v senci klasičnega obmorskega počitnikovanja, a ima skupaj s kulturnimi doživetji izjemen potencial.

Sodobni trendi v turizmu so pisani na kožo primorskemu podeželju. To je sorazmerno neokrnjeno, pridelava je butična, tudi veliki so v širšem regionalnem okvirju majhni. V tenkočutnosti do okolja so v ospredju vinarji in oljkarji. Zlasti med vinarji se krepi število tistih, ki karseda sonaravno obdelujejo trte in delujejo v kleti. Koncept “manj je več” vse bolj spremlja vrhunska analitika, podprta z veliko znanja, kar je pomembno dopolnilo “zapuščine dedov”. Pridelavo v sozvočju z naravo pričakuje vse večji del vinskega tržišča, zlasti mlajši, okoljski etiki zavezan del občinstva. Dobra novica je, da želijo zelo pogosto videti, kje in kako je bilo pridelano njihovo najljubše vino. In če je to le “uro vožnje od Benetk”, kot povedo Brici, postane svet hitro manjši.

Slovenska premijska vina, zlasti iz tako imenovane sonaravne pridelave, gredo po vsem svetu, zaradi njih pa prihajajo k nam gastronomski turisti. Ki seveda vedo tudi za Ano Roš, Tomaža Kavčiča in Oslavje na italijanski strani Brd. Nadvse pomembno vprašanje za prihodnost in za celovit preboj pa je, kako to prepoznavnost in to vzdušje vtkati v najširši del ponudbe, tako turistične v domačih krajih kot tiste, ki roma v svet. Kar se vin iz Primorskih kleti tiče, imajo potrošniki srečo, saj je razmerje kakovost-cena ugodno, v srednjem in zgornjem razredu krepko ugodnejše kot v velikih vinskih državah. Po drugi strani pa je za tako zaželeno prepoznavnost nekaj visokih preprek. Slovenija kot vinska država nima ne vizije ne strategije, kako povezati vinarje ter njihovo ponudbo za večjo samozavest doma in boljšo prepoznavnost na tujem. Stalno se nekaj pripravlja, konča pa pri sicer bridkih, a brezplodnih ugotovitvah z “okroglih miz”. Odraz je konec koncev tudi predmoderna ponudba vina v domačih gostilnah, saj v preštevilnih še vedno prevladuje odprto vino, “buteljke” so za praznike.

Primorski vinogradniki, ki začenjajo z najbolj vznemirljivimi in napornimi dnevi v letu, so izjemno pomembni varuhi krajine. Z znanjem, izkušnjami in nenazadnje s srčnimi zgodbami o svojem delu in o svojem kraju tkejo dodano vrednost pridelka, da jim kljub muhasti naravi omogoča preživetje. Vse drugo, kar uspeva na terasah, koder so vinogradi, je kvečjemu dodana vrednost, za priboljšek. Niti breskve niti češnje niti oljke s proizvodnimi stroški na majhnih, hribovitih parcelah ne morejo vzdržati v mednarodni konkurenci. Dilema, ki to ne sme biti, ali trte ali robida, bi morala odpreti oči tudi tistim, ki gledajo, a premalo vidijo.

---

---